O meni

V mojem življenju ni brez pomena moje novomašno geslo: »Po Božji milosti pa sem to, kar sem« (1 Kor 15,10)!

Ko sem bil še v varnem zavetju materinega telesa, je ginekolog v Radovljici moji mami malo pred porodom rekel: »Ta otrok bo verjetno umrl. Če pa bo preživel, bo neumen!« S to »popotnico« jo je takoj poslal naravnost v Maribor, kjer so bili takrat pač bolj pogumnejši in modrejši kot v Ljubljani. Tako sem se rodil 16. avgusta 1973 v Mariboru, kar je seveda bilo precej pred rokom. Takoj so mi zamenjali kri in v kratkem času to storili še enkrat. Moja mama je pač RH negativna in mene sploh »ne bi smelo biti«. Kasneje so mi še enkrat zamenjali kri in potem ponovno na Jesenicah.

Otroštvo sem preživel v Mošnjah, v župniji Marijine božje poti na Brezjah.Veliko sem bil bolan, zato je mama zaradi moje slabotnosti kar nekaj let hodila delat samo po štiri ure na dan. Toda kmalu sem začel skakljati naokrog. Osnovno šolo sem obiskoval najprej v Mošnjah, potem pa v sosednji Radovljici.

pb 1

Naša hiša se skoraj drži mošnjanske cerkve.Tako sem vanjo pogosto zahajal, pa tudi frančiškanski patri so bili pri nas stalni gostje. Pravzaprav sem si že od malega želel postati duhovnik. Tako sem po končani osnovni šoli odšel v frančiškansko malo semenišče v Kamnik. Kasneje sem opravil še leto postulature, kar pomeni kandidature, v Mariboru in leta 1992 vstopil v frančiškanski red na Sveti Gori. Naslednje leto sem naredil prve zaobljube in se preselil v samostan na Tromostovju. Sledilo je obdobje študija, ko sem obiskoval Teološko fakulteto, na kateri sem 16. novembra 1999 diplomiral z nalogo »Socialna misel v spisih p. dr. Angelika Tominca«. Dobro leto pred tem (11. oktobra 1998) sem v Mošnjah izrekel slovesne zaobljube, da bom vse življenje ostal v frančiškanskem redu.

Po zaobljubah sem bil nastavljen za duhovnega pomočnika v župniji Ljubljana Šiška. Tedanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode me je 29. junija 2000 posvetil v duhovnika, 2. julija 2000 pa sem imel v Mošnjah slovesnost nove maše.

V Šiški sem poleg rednega župnijskega dela (verouka, mladinskih srečanj, ministrantov …) začel spoznavati delo z gluhimi in naglušnimi. Takrat je namreč v Šiški deloval tudi p. Jakob Bijol, ki je bil tedaj edini duhovnik v Sloveniji, ki se je vsaj nekoliko ukvarjal z gluhimi in naglušnimi (zanje je imel verouk, pripravljal jih je na zakramente …). P. Jakob je, žal, kmalu zbolel in umrl. Njegovo delo je bilo treba nadaljevati oz. bilo je potrebno zastaviti prav posebno, a načrtno pastoralo z ljudmi s posebnimi potrebami. Tako se je začelo porajati tisto, kar se je kasneje razvilo v Verski center gluhih in naglušnih.Toda meni največ pomeni, da sem bil lahko priča temu, kako so se ti otroci izražali z vsem svojim bitjem. Ne poznajo zvoka, ali pa ne dovolj, toda vse njihovo telo zavibrira, ko na svoj način spregovorijo. Nisem obvladal njihove znakovne govorice, toda takoj so me naučili govorice ljubezni in prijateljstva.

Potem sem bil postavljen pred nov izziv, postal sem predstojnik samostana in rektor svetišča na Sveti Gori. Znova čudovita Primorska in dobri ter veseli ljudje! Koliko zgodb sem slišal od romarjev, kolikim stiskam prisluhnil in kolikšnemu veselju bil priča! S Primorci sem se zelo povezal, vzeli so me za svojega ter mi celo podelili naslov »Primorec leta 2013«. Še danes sem prepričan, da bi ga nekdo izmed njih prej zaslužil kot pa jaz.

Na Sveti Gori pa sem se tudi po človeško in duhovno povezal in še bolj približal z vsemi prebivalci Slovenije. Tako sem se tudi zavzel za socialno reševanje malih delničarjev v t.i. »mariborski zgodbi«. Seveda nisem uspel, saj so finančni centri moči kar prehud zalogaj za frančiškanskega patra.

Toda življenje gre naprej in znova sem prišel v Šiško. Mladina se je v moji odsotnosti spremenila (postarala J), toda ostala je pristna in tako so lahko znova oživela stara prijateljstva.

Na Sveti Gori sem začutil, da imamo vsi Slovenci radi svoj domovino, jezik in pesem. Zato sem začel delati za spravo in pomiritev,  moliti ter maševati za vse Slovence, ki so preminuli v drugi svetovni vojni. Mnogi so preminuli na različnih koncih sveta, priznajmo jim, da so bili ljudje in da so vsi vredni naših molitev!

Ker sem ponovno v Ljubljani, sem se lažje znova povezal tudi z jeseniškimi hokejisti. Srčno upam, da se bo ponos pa tudi uspeh naših fantov izpod Mežaklje znova v vsem sijaju povrnil.

Globoko sem prepričan, da je Božja roka stalno nad nami in da nas v življenju tudi dejansko vodi. Res pa je, da ima človek svobodno voljo, in tako včasih dela tudi tisto, kar ni najbolj prav. Iskreno upam, da je tistih pravih in dobrih stvari v mojem življenju in pri delu z ljudmi več kot pa tistih, ki bi lahko bile sporne. Moje vodilo pa ostaja, da po Božji milosti zaupam dobremu Bogu in vsakemu človeku, ki ga srečam.