9. Šarhov pohod in Festival miru – Pohorje 23. 4. 2016

UVOD

Spoštovani prijatelji, dragi tovariši, dragi bratje in sestre v Kristusu!

Vsako leto, ko se v pomladi prebuja narava, se spomnimo tudi prebuditve velikih idealov naših fantov in deklet, mož in žena, ki so v pomladanskem upanju darovali svoja življenja za domovino. Vsi ti ljudje, ki so bili polni življenja, nam pravijo, da je življenje vredno živeti, če ga živimo v svojem dostojanstvu in prijateljstvu, v miru in v svoji domovini. Domovina je kraj, kjer smo iskreni med seboj, kjer smo prijatelji in si lahko povemo, kar v svojem srcu nosimo. V tej iskrenosti nas vse povabim, da Bogu izročimo svoje srce, mu povemo, da smo hvaležni za svojo domovino, hkrati pa prosimo odpuščanja, če mi sami nismo bili sposobni tako velikih žrtev, kot so jih izvrševali naši rojaki kot partizanski odporniki, zaporniki in razseljenci med drugo svetovno vojno, pa tudi fantje v dnevih slovenskega osamosvajanja.

MAŠA NA POHORJU, v soboto, 23.4. 2016 ob 13h (pridiga)

Človekovo srce je ustvarjeno tako, da mora biti nekje doma. Dom pomeni kraj, kjer naša duša prvič zapoje, kjer začnemo jecljaje izgovarjati prve besede in je tudi priložnost, kjer naše srce prvič spregovori. Domovina je kraj, kjer se ljudje poznajo, govorijo drug z drugim in si pomagajo. Domovina je tudi dežela, kjer so ljudje drug drugemu dobri sosedje in kjer nam spregovori prav vse: gore in doline, griči in vinogradi, gozdovi in polja, reke in potoki. Prav to domovino, domovino lepega slovenskega jezika in čudovitih pohorskih gozdov, so šli branit Alfonz Šarh, njegovi mladoletni sinovi Lojzek, Pepček in Vanček in ostali borci Pohorskega bataljona.

Vidimo, da je domovina pojem, ki jo je Alfonz Šarh nosil v srcu kot posebno sveto kategorijo. Bojeval se je na soški fronti v 1.svetovni vojni, bil je zraven novembra leta 1918, ko je general Maister branil severno mejo, bil je med domoljubi, ko je branil slovensko zemljo ob nacističnem napadu leta 1941 in kot aktiven domoljub je bil pri samem začetku partizanskega odporniškega gibanja.  Ob prebiranju njegove zgodbe vedno znova razmišljam o veličini tega velikega Slovenca, ki je ljubil slovenski jezik in slovensko zemljo, pa tudi o njegovih treh mladoletnih sinovih, ki so pobegnili iz taborišča in se pridružili svojemu očetu v Pohorskem bataljonu. Skupaj s svojim očetom so delili njegove ideale svobode in domoljubja in seveda ljubezen do slovenske zemlje, radost nad slovenskim jezikom, oboje pa preželi s krščansko vero in ljubeznijo. Toda  ob tem se niso ustavili. Z očetom so delili tudi svoje upe in sanje, svoj pogum in poštenost, ob koncu pa tudi zadnji junaški boj in poslednje trenutke svojega življenja. Vedno znova smo povabljeni, da ob tem veličastnem Šarhovem liku pustimo, da tudi nas navda upanje in da verjamemo, da njegova žrtev in žrtve njegovih sinov niso bile zaman. Prepričan sem, da nas take in podobne zgodbe naših pogumnih partizanov, navdajajo z velikim ponosom in hkrati z etično dolžnostjo, da se jih vedno znova spominjamo in da se tudi sami trudimo za njihove ideale.

Pomembno je, da ob takšnih slavnostnih dneh tudi mi vedno znova prebujamo v sebi ljubezen do domovine, da si v slovenskem jeziku, v tistem jeziku, za katerega so tisoči in tisoči trpeli in umirali, znamo izpovedati prijateljstvo in iskreno odpuščanje. Tako tudi naši medosebni odnosi postajajo vedno bolj človeški in polni upanja.

Dragi prijatelji in tovariši, tukaj smo se zbrali tudi kot kristjani, ker smo prepričani, da vsaka žrtev odmeva v večnosti in v našem življenju. Tukaj smo, ker upamo, da je kri naših rojakov seme novega življenja. Ti mladi ljudje so verjeli v krščanske ideale bratstva, solidarnosti in medsebojnega spoštovanja.

Seveda pa smo tukaj tudi kot ljudje, ki verjamemo, da ima vsak človek svoje dostojanstvo in da se za to dostojanstvo moramo bojevati. Takrat, ko je plemenitost v našem srcu, smo za to dostojanstvo, srečo in blagor pripravljeni tudi drug za drugega kaj žrtvovati in se hkrati iskreno razveseliti uspeha in junaštva drug drugega. To so bili ideali začetkov slovenskega partizanskega gibanja, ki je tudi nekaj izjemnega v evropskem prostoru in na katerega smo lahko vsi ponosni.

Prav je, da se zavedamo, da nam padli partizani še danes kažejo, kaj pomeni imeti ideal. Takrat ko človek nosi v svojem srcu prijateljstvo, iskrenost in vero, ni nič težko, takrat znamo najti rešitev v vsakem trenutku.

Iz grobov in iz večnosti nam ti ljudje kričijo in sporočajo, da smo tudi mi lahko plemeniti in da tudi mi lahko začnemo verjeti vase, drug v drugega in tudi v presežno. Tudi mi smo sposobni junaštva, predvsem pa vrednote življenja, če vemo, da je vredno za kakšen ideal živeti in umreti. Pogumno se zazrimo v prihodnost, za naše drage rojake molimo in sami napravimo smele korake naprej!

ZAKLJUČEK

Spoštovani organizatorji te pomenljive in lepe spominske slovesnosti!

Lepa hvala, da ste nas zbrali skupaj in da smo si lahko delili med seboj ideal vzajemnega tovarištva in prijateljstva. Osebno se lepo zahvalim, da sem smel z Vami obhajati to spominsko slovesnost za vse žrtve naše domovine.

Upamo, da so naši rojaki, ki so se žrtvovali za našo domovino in naše svobodno življenje, že dosegli svoj cilj: usmiljenje in dobroto pri Bogu samem. Mi  smo še vedno na pohodu skozi življenje. Na tem pohodu in romanju delamo in ustvarjamo mir. Naj nas pri tem plemenitem delu pomiritve in sprave, lepih novih sosedskih odnosov in prijateljstva, spremlja Božji blagoslov.

_________________________________________________________________________