Ob obletnici Šarhovega pohoda – Festival miru

UVOD V MAŠO (Pohorje, 26. 4. 2015)

Spoštovani vsi navzoči, dragi prijatelji in tovariši, ki nas druži ista vera v človeka in v Tistega, ki presega vse, kar je človeškega.

Danes smo se zbrali na tem kraju najprej kot ljudje, ki verjamemo, da je poslanstvo človeka živeti v svobodi in prijateljstvu, zato bomo počastili te, ki so za ti dve vrednoti tudi umrli. Zbrali smo se tudi kot Slovenci, ki ljubimo materni jezik in občudujemo te, ki so zanj darovali življenje. Zbrali pa smo se tudi kot kristjani, ki verjamemo da bratska vez s smrtjo ne preneha. Zato bomo opravili sveto daritev za pokoj duš teh, ki so z molitvijo očenaša ali pa le z vzdihom k Večnemu umrli na tem kraju – da bi bil Bog do njih usmiljen.

Naj bo Bog, ki je dobrota sama, velikodušen tudi do nas in naj nam pomaga, da bomo to sveto daritev, v katero bomo na poseben način vključili spomin na padle partizane pohorskega bataljona, opravili s čistimi srci.

11182248_10205198165168296_8914996567518462802_n

MAŠA NA POHORJU, v nedeljo, 26. 4. 2015 ob 13h (pridiga).

Spoštovani svojci, dragi rojaki, prijatelji in občudovalci vseh padlih iz Pohorskega bataljona.

Dovolite mi, da najprej omenim legendarno osebnost slovenske domoljubne in vojaške enote Pohorskega bataljona. To ime je Alfonz Šarh. V Šarhovem imenu danes prepoznamo vse borce te pohorske odporniške enote in preko njega tudi vse slovenske domoljube. V njegovem življenju je poosebljena vsa slovenska zgodovina 20. stoletja, saj se je Alfonz Šarh bojeval na soški fronti na Primorskem, z generalom Maistrom je vzpostavljal severno slovensko mejo ter čez nekaj let skušal ob porazu vojske Kraljevine Jugoslavije rešiti, kar se je rešiti dalo. Tudi njegova družina simbolno predstavlja usodo mnogih Slovencev. Njegova žena in kar osem otrok je bilo odpeljanih v Auschwitz. Toda njegovi sinovi so bili vredni visokih idealov svojega očeta, saj so se rešili iz ujetništva in se mu pridružili v odporniškem gibanju na Pohorju. V Šarhovi družini gre za pretresljivo zgodbo, v kateri so se trije dečki osvobodili nacističnega ujetništva, da bi lahko potem svoja življenja darovali za ideale, ki jih je nosil v sebi njihov oče. To so bile ideje svobode, domoljubja, predvsem pa ljubezni do slovenske besede in zemlje, vse te ideje pa so bile prežete s krščansko vero in ljubeznijo. Oče Alfonz Šarh je delil s svojimi sinovi prav vse, svoje upe in sanje, svojo poštenost in pogum, ob koncu pa tudi zadnji junaški boj in poslednje trenutke svojega življenja. Ob takšnem veličastnem Šarhovem liku tudi nas navdaja upanje, da njegova žrtev in žrtve njegovih sinov, niso bile zaman.

Spoštovani, danes vse nas zavezuje ideal padlih partizanov Pohorskega bataljona, zato čutimo etično dolžnost, da se jih spomnimo in počastimo njihov spomin.

Kakor velika večina takratnega kmečkega prebivalstva, od odraslih mož, preko mladih fantov do še neodraslih dečkov, so tudi borci te pohorske enote v svojem srcu nosili krščansko vero. To nedeljo smo še v velikonočnem času, kar pomeni, da kristjani verujemo, da smrt nima zadnje besede, tudi ne trpljenje in ne bolečina, ampak da je smrt novo rojstvo ali prehod v novo življenje. Toda, spoštovani in dragi navzoči, predno bomo kristjani obudili vero v svojem srcu, da bo za očeta Šarha, njegove sinove in vse padle partizane Pohorskega bataljona nastopil čas vstajenja, moramo obuditi njihov podobo in v svoji srcih zaživeti nanje spomin. Ta spomin bomo toliko lažje obudili, kolikor bolj bodo njihovi ideali zmagovali tudi v našem srcu in v naši zavesti, kar pomeni, da bomo odslej tudi mi za naše temeljne človeške odnose, ki jih izražamo v slovenskem jeziku, sposobni kaj žrtvovati. Takrat bomo mogli tudi mi žrtvovati kaj za našo domovino in za slovensko državo, o kateri so lahko borci Pohorskega bataljona le sanjali. Vidimo, da so bili med borci Pohorskega bataljona na eni strani zreli možje in na drugi strani mladeniči oz. pravzaprav še otroci. Toda v srcih vseh je bila ista vera, da je prave vrednote ne samo vredno živeti, ampak zanje tudi kaj pretrpeti, dà, celo darovati svoje življenje. Slednjega ta trenutke nihče od nas ne zahteva. Toda misliti na druge, živeti za druge, se zanje žrtvovati, to je zahtevno tudi danes v tej pomladi, prav tako kakor je bilo v zimi leta 1943.

Kristjani smo ta mesece praznovali tudi nedeljo Božjega usmiljenja. Ko smo vsi ponosni na tolikšno velikodušnost pohorskih borcev pa vendar moramo sprejeti, da njihova vojaška enota ni bila sestavljena iz nad-ljudi, ampak da so tudi njeni junaki bili samo človeška bitja, zato jih ta trenutek tudi mi prepuščamo božjemu usmiljenju. Kristjani verujemo, da je Bog velikodušnejši od našega srca in se tudi mi pri njegovi ljubezni učimo drug drugemu odpuščati, se sprejemati, in smo se sposobni obdarovati. Zato vas danes vabim, da borce Pohorskega bataljona ne obdarujemo samo z dostojnim spominom, ampak da tudi v velikem spoštovanju izgovorimo njihovo ime. Njihovo ime nas spomni na žrtev in v nas prebuja zavest, da še tolikšna bolečina, padec ali poraz, ne morejo ugonobiti nekega naroda, če nosi v srcu vero, da ima svoje poslanstvo na tem svetu. V to poslanstvo so Alfonz Šarh, njegovi sinovi Lojzek, Pepček in Vanček ter vsi borci Pohorskega bataljona verjeli. Te ideje so uresničevali za svojimi vzorniki kot so bili blaženi Slomšek in nezlomljivi general Maister.

Današnja nedelja je tudi nedelja Dobrega pastirja. Zato danes molimo, da bi tudi današnji in prihodnji slovenski voditelji bili takšni biblični Dobri pastirji, ki bi bili pripravljeni za svoje ljudstvo kaj žrtvovati, nekaj pretrpeti, predvsem pa ga velikodušno obdariti s svojim delom in življenjem. Ta lik je v sebi uresničil oče Alfons Šarh za svoje sinove in za vse borce Pohorskega bataljona, naj njegov lik zaživi in postane zvezda vodnica tudi današnjim slovenskim voditeljem. Vsi potrebujemo takšno svetlo podobo, ki nas bo bodrila, saj vemo, da vzpostavljanje miru pogosto zahteva še večji pogum kakor pa sama vojna.

Zato lahko zaključimo s spoznanjem, da za vse Slovence danes nastopa trenutek, ko smo vsi poklicani k veri v poslanstvo slovenskega naroda in tudi države. Kristjani bomo etično moč za prebuditev črpali iz molitve in evharistične daritve, vsi ljudje dobre volje, verni in neverni pa iz globin svojega srca, kjer pri vseh tlijo vrednote tukaj padlih. Vsi bomo iz globine svoje duše lahko zaslišali njihov glas, smeh, jok, pa tudi vzklik, da je življenje najlepše takrat, ko ga darujemo za druge.

pater Bogdan Knavs

FRANTA JUNAK, P.KNAVS-26.4.2015

 

ZAKLJUČEK

Spoštovani vsi navzoči, dragi prijatelji in tovariši. Opravili smo sveto daritev za padle partizane pohorskega bataljona, ki jih spoštujemo in občudujemo. Kristjani verjamemo, da so že na cilju in da je dobri Bog sprejel njihovo žrtev. Vsi mi pa smo še vedno na življenjskem potovanju, na tej poti padamo in vstajamo, si izrekamo besede prijateljstva in tovarištva ter si odpuščamo.

Vsi padli partizani pohorskega bataljona pa nas obvezujejo, da si mi v svojem času in prostoru prizadevamo za mir v naših srcih in v naši družbi, za prijateljstvo in ljubezen, za kar so oni umrli. Naj nas na tej poti in pri delu za mir spremlja Božji blagoslov.

PATER KNAVS-26.4.2015

_________________________________________________________________________

 

Ob 70-letnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji

Kot mlad fant sem gledal film Najdaljši dan. Že takrat sem občudoval mlade fante, ki so se izkrcali in bili pripravljeni dati svoje življenje za svobodo v boju proti nacizmu. Še danes imam živo pred seboj filmske prizore fantov, ki so nemočno padali pod točo krogel že na plaži, kjer so se izkrcali, in drugih, kako so se z zadnjimi močni priplazili do kritja. Spomnim se tudi neizmernega veselja domačinov, ko so zagledali zavezniške vojake! Tudi zaradi teh spominov sem bil v petek zelo vesel, ker sem lahko prisostvoval slovesni proslavi ob 70-letnici izkrcanja v Normandiji. Občudoval sem predsednika Francije, Françoisa Hollanda, ki je v svojem govoru spodbujal k vrednotam sprave, miru in odpuščanja. Letos prvič se je javno spomnil 20.000 civilnih žrtev, ki so umrli zaradi zavezniškega bombardiranja. Pretresljiv je bil njegov klic: Nikoli vas ne bomo pozabili! Presunil me je njegov zaključek, ko je povedal, da bo duh zavezniških vojakov za vedno prisoten v Franciji.

Potem sem poslušal novice in sem zvedel, da je francoski kardinal skupaj z angleškim princem Charlesom molil v katedrali v Bayeuxu in v spomin na dogodek blagoslovil novi stolni zvon. Mislil sem si: naj tudi slovenski zvonovi še naprej pojejo in nam sporočajo, da živimo v miru in svobodi.

img_0086

Vesel pa sem bil še posebej, da smo bili tokrat tudi Slovenci prepoznani kot del zavezniških enot. Uradna delegacija je bila simbol našega odpora proti okupatorju. In letos zaradi govora francoskega predsednika tudi vseh naših slovenskih civilnih žrtev, ki jih ni bilo malo. Bil sem še posebej počaščen, da sem lahko spremljal uradno delegacijo in da zavezniki odslej priznavajo pomemben delež tudi najmanjši odporniških enoti. Občudoval sem potrpežljivost in vzdržljivost naših vojnih veteranov, ne dolgotrajno čakanje in ne dolg dan jih nista spravila ob živce. Nasprotno, čutil sem njihovo veliko veselje in radost. Za nas se je 70-letnica “najdaljšega dne” končala res pozno, šele ob 24.00, a v povezavi z vsemi spoznanji in spomini ta napor ni omembe vreden. Ob vrnitvi sem bil posebej hvaležen sobratoma, ki sta opravila delo namesto mene, in seveda mami, ki mi je kupila letalsko vozovnico – kakor da bi s tem simbolno spomnila, kaj vse so žrtvovale med vojno naše matere, ki so izgubile može, sinove, pogosto tudi hišo in vso družino. Če bo priložnost nanesla, bi zelo rad v Normandijo peljal tudi naše mlade, da bi se ob spominih na tamkajšnje dogodke močneje zavedali sreče, ki jo imamo, ker živimo v miru, in da bi spoznali, da odsotnost vojne ni nekaj samo po sebi umevnega.

img_0091

_________________________________________________________________________

Na Sveti Gori (Križ iz Mauthausna)

PRED ZAČETKOM MAŠE 31. 10. 2013

Spoštovani svojci in prijatelji vseh tistih, ki so med vojno padli po naših gozdovih, bili odpeljani v izgnanstvo ali pa so čakali na usmrtitev po zaporih. Obračam se tudi k Vam, ki ste imeli nekoga, ki Vam je bil blizu, pa je bil ubit nedavno, ob osamosvojitveni vojni .

Danes smo se zbrali, da bi počastili njihov spomin in prosili Dobroto samo, ki jo kristjani imenujemo Bog, naj jim nakloni zasluženi mir in pokoj. Ko so naši dragi umirali ali pa čakali na usmrtitev, in tudi med bojem, ko niso vedeli, ali bodo preživel ali ne, so se spraševali, kje neki je vendar Bog? Če so imeli ob sebi prijatelja, ki jih je bodril in spodbujal, so lahko spoznali, da je Bog čisto blizu, da z njimi trpi in joče. Kristjani tega ljubeznivega in tolažečega Boga poznamo pod imenom Kristus, Križani in Vstali Gospod.

Ime Kristus je rad izgovarjal tudi mlad slovenski fant, ki se je znašel v taborišču Mauthausen. Začutil je, da bo lažje slišal Kristusove tolažilne besede s križa, ko bo tudi sam izdelal takšno znamenje trpljenja, smrti, a tudi upanja.

Tukaj pred nami je križ, ki ga je ta mladenič pred svojo smrtjo v taborišču izročil svojemu prijatelju in ga prosil, naj ga preda njegovi ljubljeni izvoljenki, ki bi jo umirajoči slovenski mladenič, žejen življenja, tako rad še enkrat videl in ji povedal, kako zelo rad jo ima.

DSC00005

Spoštovani, Križ ni samo znamenje smrti, ampak tudi upanja in ljubezni, ki nikoli ne mine. To je znamenje, ki nas lahko poveže z ljudmi, ki so nam najdražji oz. jih najbolj spoštujemo. V znamenju tega krščanskega upanja začnimo naš sveti obred: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

PO KRIŽU. Spoštovani. Vemo, da je popoln samo Bog, nam vsem do tega še veliko manjka. Tudi naši dragi rajni so bili čudovite osebe, toda bili so samo ljudje. Naj njim in nam Bog odpusti naše pomanjkljivosti, nepopolnosti in tudi grehe, naj očisti in obnovi naša srca, da bomo v iskrenosti obhajali to sveto daritev.

sveta gora5

PRIDIGA, 31. 10. 2013, SVETA GORA

Spoštovani vsi zbrani, dragi bratje in sestre!

Znanstveniki, ki preučujejo človeka, pravijo, da je človek zares postal človek, ko je začel svojo pokojne pokopavati. Takrat človek ni samo izrazil svoje bolečine ob tem, da njegove ljubljene osebe ni več, ampak je z obredom pokopa povedal tudi, da bo rajni živel še naprej. Živel bo v njegovem srcu in spominu, preko obeležij na grobu; in človek je upal, da bo pokojni na neki simbolen način živel tudi naprej v večnosti.

Spomin na pokojne je eden od temeljev vsake kulture, zato se ob pogrebih, obletnicah in ob spominu na rajne vračamo k temeljnim vrednotam človeštva in zaradi tega tudi sami postajamo vedno bolj ljudje.

Spoštovani! Danes smo se zbrali, da bi se spomnili tistih, ki so nam še posebej dragi, saj so umrli zaradi tega, ker so ljubili slovensko zemljo, slovenski jezik in ker so tudi upali na boljšo, pravičneje urejeno družbo. Želimo se spomniti fantov in deklet, ki so zrasli iz vernih krščanskih družin, ki so znali moliti in so se zaradi ljubezni do svojega naroda povezali s slovenskim odporniškim gibanjem proti fašizmu in nacizmu ter odšli v partizane.

Ob vseh razpravljanjih o medvojnem času, ki jih poslušamo z različnih strani, ni omenjeno, da so bili partizanski fantje in dekleta večinoma verni ljudje, ki so v hudih trenutkih pomislili na najdražje in tudi molili. Psihologi vedo povedati, da takrat, ko vojak umira na fronti, največkrat kliče svojo mamo in svojega Boga. Zakaj bi bili naši slovenski fantje in dekleta drugačni od drugih žrtev vojnih bitk po Evropi in po svetu? Številne priče nam govorijo, koliko je pomenilo talcem, če jih je lahko obiskal slovenski duhovnik. Žal naši fantje in dekleta, ki so umrli v partizanskih vrstah, največkrat niso imeli tega milostnega daru, da bi lahko zaspali v zakramentalni spravi s seboj in z drugimi.

Danes, ko se jih spominjamo in ko obžalujemo, da so ugasnila tako mlada življenja, pa je prav, da se tudi mi sami trudimo, da ohranjamo ideale, za katere so oni umrli. Večina izmed njih je umrla za svoj narod in za slovenski jezik, kar je bilo še posebej značilno za Štajersko in Primorsko. To je bil jezik njihovih mater, v tem jeziku so slišali najlepše besede miline in ljubezni. V tem jeziku so dekleta prepevala svojo mladostno radost. Slovenski jezik je bil tudi jezik mladih slovenskih fantov, ki so z možatimi slovenskimi izrazi vstopali v svet odraslosti in svet svojih očetov.

Danes se spominjamo, da so ti fantje in dekleta, možje in žene, ljubili naša polja in travnike, gozdove in reke, bili so ponosni tudi na naše vasi in mesta, kamor so hodili v šole, da so se hranili z novimi znanji in delali načrte za prihodnost. Vse je tudi povezovala ista vera, vera v smisel njihove žrtve, v smisel trpljenja in tudi smrti, ki bo obrodila sadove za prihodnje rodove. To je bil ideal, v katerega so verjeli vsi, ki so umrli, pa naj so se imeli za kristjane, drugače verne ali pa so se izrekali za neverne.

Danes nočemo trditi, da so bili v partizanskem odporniškem gibanju vedno samo junaki in mučenci. Povsod, kjer smo ljudje, so tudi stranpota, je tudi zmota, zlo, greh, so napake. Pa vendar vse te pomanjkljivosti, ki so tako tipično človeške in kdaj tudi krute, ne morejo zamegliti veličine tistih src, ki so se nesebično podala v boj za svobodo otrok, za srečo mladih ljudi in za mirno življenje starih.

Danes bi se še posebej radi spomnili tistih, ki so bili od tujih vojakov, pobesnelih od nečloveških ideologij, pobiti na svojih domovih, odpeljani v izgnanstvo, kjer so umrli, ali pa so bili proti svoji volji potisnjeni v tuje uniforme in bili tako posredno ali neposredno žrtve teh uničujočih ideologij. Sedaj mislim tudi na duhovnike, ki so bili odpeljani v Dachau in Jesenovac, predvsem pa mi prihajajo na misel slovenski učitelji in učiteljice, ki so vztrajali pri slovenskih otrocih po vaseh, ki so nudile partizanom zatočišče. Prav je, da se spomnimo teh nedolžnih žrtev, nad katerimi se je znašal okupator, in da tudi v njih vidimo resnične junake.

Partizanski ter drugi borci in vsi, ki so jim stali ob strani in so prezgodaj umrli, v svojem življenju niso mogli vsega povedati svojim dragim. Niso jim mogli reči, da jih imajo radi, niso mogli prositi odpuščanja in tudi ne sami vsega odpustiti. Niso mogli izgovarjati besed molitve, ki bi jo morda tako radi izrekli, in kot sem že dejal, niso mogli biti deležni zakramentalnih skrivnosti.

Tukaj smo, spoštovani, da to naredimo namesto njih. Nekdo je že pred njimi trpel in šel na križ, nekdo je že pred njimi prestajal smrtni boj ter s križa odpuščal. Naj jih On, Kristus, sprejme v večno ljubezen, kjer ni več ne solza in ne vpitja.

Tisti, ki verujete v zakrament sprave in evharistično daritev ljubezni, ste zato povabljeni, da z menoj darujete to sveto mašo in da skupaj molimo za pokoj njihovih duš.

Tiste, ki znate moliti na ta ali oni način, vabim, da z menoj prosite Boga, naj jih sprejme in naj jim odpusti vse tisto, kar je bilo človeško nepopolno.

Tiste pa, ki Vam ni bilo dano, da bi bili vzgojeni v nagovarjanju Boga, a nosite v srcu iskrenost, poštenje in dobronamernost, vabim, da vse te fante in dekleta, može in žene, ohranite v lepem spominu in poskrbite za to, da bo veličina njihovih dejanj in žrtev znana tudi prihodnjim rodovom.

Gospod naj jim da mir in pokoj in večna luč naj jim sveti. Amen.

sveta gora3

 

ZAKLJUČEK MAŠE. PRED BLAGOSLOVOM.

Spoštovani svojci, dragi bratje in sestre.

 

Danes smo moIili za dušni pokoj vseh naših rajnih. Srčno upamo, da so našli svoj mir in da se bodo njihove duše odpočile v Bogu. Oni so že na cilju, mi še nismo, mi smo še vedno na poti življenja, kjer padamo in vstajamo, si odpuščamo in prosimo Boga, naj tudi nam nakloni svoje usmiljenje. Da na tej poti ne bi pozabili naših dragih pokojnih, da bi uresničevali ideale poštenja, domoljubja in prijateljstva, prosimo Božjega blagoslova:

_________________________________________________________________________

 

Partizanska komemoracija na Trnovem (1. november 2012)

trnovo4

Spoštovani,

ko danes znova blagoslavljamo grobove naših padlih junakov, ne smemo pozabiti, da so to bili možje in fantje, ki so jih rodile slovenske matere in da so umrli  zaradi tega, ker so hoteli izgovarjati njihov, materin jezik. To je tisti jezik, ki jim je pomenil človeško toplino, prijateljstvo in ljubezen. Toda, da bi lahko svobodno izgovarjali besede, ki so jih nosili od otroštva v svojem srcu, so morali streti fašistični jarem, zato so šli v boj in za to so postali partizani.

 

Ko se jih danes z vso spoštljivostjo spominjamo, ne blagoslavljamo samo njihovih grobov, ampak tudi njihov spomin. Nihče nima pravice skruniti njihovih grobov in tudi njihovega spomina ne.

 

Danes nam je v zadoščenje, da slovenski fantje in možje v tem boju niso bili sami. Povezovala jih je slovanska duša z ruskimi in azerbajdžanskimi brati. Tukaj namreč leže tudi ruski in azerbajdžanski vojaki. Da umira nekdo za svojo domovino in za svoje drage, se nam zdi še razumljivo, čeprav ostaja tudi to dejanje nekaj izjemnega. Toda umirati za bratski narod, da bi tudi on lahko pel s svojo nostalgično dušo, kaže še posebej na veličino srca.

 

Naša molitev ali samo dolžno spoštovanje pa nas tudi zavezujeta, da njihove žrtve ne smejo biti zaman. To pomeni, da smo tudi mi za slovenski jezik in za svobodo govora ter za poštenje pripravljeni kaj žrtvovati. Prav vztrajanje teh mladih ljudi na domačih tleh in to v nemogočih razmerah, nam daje čudovit vzgled, da svoje zemlje ne zapuščamo, ampak skušamo doma ustvariti človeka vredno življenje. To bo življenje, kjer bo slovenska beseda zopet sveta in etično zavezujoča. Naj nam spomin na njihove žrtve pomaga, da ustvarimo pogoje za radostno in prijateljsko bivanje naših mladih ljudi.

 

 

Molimo:

Naj Bog blagoslovi kraj njihovega počitka, naj blagoslovi njihove zemeljske ostanke in naj nam da upanja, da jih bomo nekoč znova srečali in objeli v večnosti, zato blagoslavljam te grobove V imenu Očeta in Sina in Svetega duha! Naj počivajo v miru, naj jim sveti večna luč.  Slava jim!

trnovo3