NEMCI PRI OREHKU (24. 12. 2016)

Dragi prijatelji in tovariši, spoštovani vsi navzoči!

Vsi poznamo božični dogodek iz Prve svetovne vojne, ko so se vojaki z dveh nasprotnih strani povzpeli iz rovov, si segli v roke, skupaj zapeli, spekli uboge ostanke krompirja in se pogovarjali o svojih družinah. Žal je bila Druga svetovna vojna še krutejša od prve, kajti italijanski fašisti niso privoščili slovenskim družinam mirnega svetega večera. Ne samo da so jih hoteli prav na ta dan osiromašiti in oropati, lotili so se tudi tistih, ki so branili svoje, fantov in mož slovenske partizanske vojske. Samo šest jih je bilo, ki so odbijali napade preštevilnega fašističnega nasprotnika, in na koncu so štirje partizani podlegli fašističnim kroglam. Toda bil je junak, ki se je z ranjencem na hrbtu rešil, in – presenetljivo – sredi nasprotnikove vojske se je našel vojak, ki se ni usodil streljati na ranjenca.

15697445_1359126097472861_5375041286645852132_n

Spoštovani!

Ti dogodki tudi nam dajejo zelo pomembna sporočila. Najprej, da podobno kot partizanski vojaki tudi mi v preizkušnjah ostajamo drug ob drugem, da nam je mar za usodo naših kmetij in naših ljudi. Padli partizani nam kličejo v zavest, da narod obstane, če smo se sposobni žrtvovati drug za drugega. Drugo sporočilo, ki je še bolj pretresljivo, pa prihaja od slovenskega vojaka Gabrijela Peternelja – Jelka, ki se je rešil z ranjencem Tarasom na ramenih. Lahko bi se skozi sovražnikov obroč prebil sam, šlo bi hitreje in še bolj zanesljivo bi se rešil. Toda on ni hotel rešiti samo svojega življenja. V tistem težkem trenutku je pokazal izjemno človeškost, ki se je izkazala v neomajni skrbi za ranjenega tovariša. In še tretje sporočilo mi prihaja ta trenutek na misel, izhaja pa iz dejanja italijanskega vojaka, ki je pred našim partizanom Gabrijelom z ranjencem Tarasom povesil puško. To dejanje pove, da človeškost lahko zmaga tudi tam, kjer bi jo najmanj pričakovali, v krogih, kjer vlada ideologija sovraštva in kjer ni prizanesljivosti. Dovolite mi, da ob koncu spomnim tudi na tiste naše rojake, ki so rajne pokopali in jih kasneje tudi počastili s šopki rož in z našo trobojnico. S tem so tvegali povračilne ukrepe sovražnih fašistov. Toda takrat smo bili v teh krajih zelo enotni in povezani med seboj.

Spoštovani vsi navzoči!

Naj takšno enotnost in medsebojno povezanost ter prijateljstvo zaželim vsem Vam danes, dragi prijatelji. Naj nas sveti večer in spomin na naše junake poveže ter nam pomaga, da znova skupaj zastavimo korak. Naj bo za vse nas božični dan, dan miru, ko drug drugemu privoščimo srečo in veselje, našim pokojnim pa resnični mir in spoštljiv spomin. Vsi mi smo otroci slovenskih mater, toda z vsemi ljudmi dobre volje imamo skupnega nebeškega Očeta, zato smemo takole moliti: Oče naš, ki si v nebesih …

15726378_1359112920807512_8325984505843735923_n

Blagoslovi Gospod znamenje junaštva naših padlih partizanov, podeli jim večni mir in pokoj, nas pa blagoslovi, da bomo znali živeti v medsebojnem spoštovanju v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen!

Sveti Jernej (Šiška, 2. 11. 2016)

UVOD V MAŠO (2. 11. 2016)

Spoštovani svojci padlih partizanov, dragi sorodniki vseh žrtev 2. svetovne vojne, dragi tovariši in prijatelji!

Znova smo se zbrali v najstarejši ljubljanski cerkvi, ki nam jo je dokončno oblikoval naš veliki mojster Plečnik, da bi počastili spomin teh, ki so nam bili blizu ali pa so nam o njihovem življenju in smrti pripovedovali drugi. Darovali so svoja življenja, da lahko mi danes govorimo slovensko, pojemo iz globin svoje duše in v molitvi izgovarjamo upajoče besede. Na začetku te spominske svete daritve za naše pokojne, naj bo naše beseda (…) iskrena, zato si priznajmo, da smo nepopolni in da tudi mi potrebujemo Božjo dobroto in odpuščanje!

14971411_1280529578653240_394960364_n

PRIDIGA (2.11. 2016, cerkev sv. Jerneja)

Veliki evropski pisatelj in humanist Meša Selimović je zapisal, da so v vojni najlažje umirali mladi ljudje. Da, (…) mladostno srce je tisto, ki nosi v sebi ideal lepote in pravičnosti, vzor solidarnosti in prijateljstva. In večina naših partizanskih enot je bila sestavljena iz mladih fantov in deklet! Danes lahko rečemo, da so ti naši dragi, po večini mladi ljudje, ljubili ideale, ki so jih nosili v svojem srcu, ter so se bili zanje pripravljeni tudi žrtvovati. Zato je prav, da si te vrednote tudi mi prikličemo v zavest. Morda lahko vse njihove lepe želje, sanje, navdušenje in pričakovanja strnemo v tri ideje:

Prva ideja je bila ljubiti in ohranjati slovenski jezik. Kolikšna radost in veselje nas navdajata, ker lahko tudi mi (…) svobodno izgovarjamo svoj materni jezik, ga slišimo po ulicah, v javnih občilih ter v naših državnih ustanovah. Naši padli partizani so ljubili naš jezik in zanj tudi umirali.

Njihov drugi ideal je bila pravična družba. K pravičnosti na tem svetu je spadala tudi lepa slovenska domovina, katere gospodarji moramo biti Slovenci in se ne več počutiti tujce na lasti zemlji. Toda naši dragi rajni so sanjali tudi o novi družbi, ki bo pravičnejša, ker bo vsak spoštovan in ker bo vsak imel ne samo hrano in obleko, ampak bo lahko svobodno hodil naokoli, si ustvaril družino in gledal v svetlo prihodnost.

Poleg ljubezni do slovenskega jezika in želje po pravičnejši družbi pa so naši padli nosili v sebi tudi ideal tovarištva in prijateljstva. Bili so sposobni tvegati življenje drug za drugega, in kot vemo, so ga mnogi tudi izgubili. Želeli so si, da bi njihovo srce bilo svobodno, da bi lahko ustvarili resnično prijateljstvo, družine in da bi se porajalo novo življenje. Nekateri med padlimi so že imeli svoje otroke in tako so umirali tudi za te, ki so jih seveda imeli najraje. Velika večina njih je obiskovala cerkev in poslušala evangelij, zato so poznali odlomek iz Janezovega evangelija, ki pravi: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje« (Jn 15, 13).

Danes se Vam za to zahvaljujemo; ne samo zato, ker ste naši sorodniki, ampak ker ste za vse nas velikodušni prijatelji. Skupaj z modrim Salomonom, ki je napisal knjigo Modrosti, upamo, da so Vaše duše v Božjih rokah, da ste bili po svojem trpljenju in smrti sprejeti v objem dobrega in usmiljenega Boga.

Ko za Vas molimo in prosimo, se spominjamo tudi tistih, ki so bili proti svoji volji odvedeni v tujino, od koder se niso vrnili, in čakajo pokoja v tuji zemlji. Spominjamo se tudi vseh, ki so trpeli pod nasiljem tujcev in ki jim ni bilo dano, da bi se bojevali za svoje ideale.

Naši dragi pokojni, Vaši ideali nas obvezujejo, da – kljub sedanji nujni svetovljanskosti – ne zanemarjamo slovenskega jezika in da v imenu vaših žrtev gradimo družbo, ki bo bolj solidarna in pravičnejša.

V svojih molitvah bomo Boga prosili za Vaš večni mir in pokoj. Hkrati pa upamo, da nam boste Vi, dragi rajni, izprosili, da bomo tudi mi, ki smo še na poti v večnost, postajali vedno bolj prijatelji in solidarni drug z drugim.

masa2

ZAKLJUČEK MAŠE

Dragi verniki, dragi tovariši in prijatelji!

Počastili smo spomin naših padlih partizanov in vseh umrlih rojakov. Srčno upamo, da so zaradi svojega velikodušnega življenja in darovanja dosegli svoj cilj in da nas danes iz večnosti blagoslavljajo. Prosimo jih, naj nam pomagajo uresničevati naše skupne ideale in zato prosimo Božjega blagoslova!

 

Kobarid (11. 9. 2016)

SLAVNOSTNI GOVOR (pri koči na planini Kuhinja pod Krnom, Kobarid, 11. 9. 2016)

srecanje_krn-page-001

Spoštovani! Naj najprej izrazim veselje nad tem, da smem biti tu med vami, in hvaležnost za to, da ste me povabili v ta čudoviti konec naše domovine. Počaščen sem, da smem deliti z vami spomine – skupaj z vrednotami, o katerih tukaj govori tako neizmerno lepa narava kot tudi človeški spomin.

Mogli bi reči, da tukaj, pod Krnom in Batognico, vsak kamen pripoveduje bridko zgodbo iz še ne tako davnih dni, saj se je pred sto leti v kraljestvo Zlatoroga spustila največja temina človeškega življenja. Kakor pravijo zgodovinarji, se je prav v hribih nad Kobaridom med prvo svetovno vojno vzpostavila najvišja gorska fronta. Brez zgodovinarjev pa tudi vi sami veste, vsi skupaj vemo!, da se je tukaj bojevalo mnogo slovenskih fantov in mož, naših rojakov, ki so v srcu nosili najvišje ideale: ljubezen do rodne zemlje, ljubezen do slovenskega jezika, tovarištvo, prijateljstvo, solidarnost. Za te ideale so bili pripravljeni žrtvovati celo lastno življenje.

Prav je, da se ob tej priložnosti spomnimo tudi drugih borcev, npr. neizkušenih madžarskih vojakov, tako imenovanih honvedov, ki so bili ob napadu izurjenih italijanskih planinskih enot (alpinov) 16. junija 1915 hitro premagani. Na pobočjih in strminah Krna so se, skupaj z vpoklicanimi fanti še drugih narodnosti, s smrtjo srečevali iz oči v oči, saj je frontna linija nasprotnih vojska potekala v razdalji le nekaj desetih metrov.

14292449_1238672326184906_1421786198639827318_n-1

V teh bitkah je bil Krn dobesedno razbičan, bližnja Batognica, ki še danes v svojih nedrjih skriva 500 metrov podzemnih rovov, narejenih v tistih časih, pa je lahko le nemo opazovala vojne strahote.

Primorski pesnik in pisatelj Sašo Vuga pravi, da je bilo po koncu prve svetovne vojne najbolj presunljivo to, da v teh krajih ni bilo več slišati ptičjega petja … Odsotnost ptičjega žvrgolenja pa ni pomenila odsotnosti petja nasploh, saj so primorski ljudje tudi tedaj – kljub italijanski fašistični oblasti – zelo radi peli domače pesmi v svojem melodičnem jeziku.

Sedaj razumem, zakaj so si med drugo svetovno vojno partizanski borci za imena enot pogosto izbrali ime katerega od slovenskih pesnikov: zato ker naši poetje praviloma ljubijo naš jezik, ljubijo domovino, ljubijo kleno slovensko besedo!

Prav v teh krajih na Batognici so se utrdili naši odporniki zoper fašizem in iz teh vrhov obvladali s svojim pogledom ne samo čudovito pokrajino, ampak tudi premočne sovražne enote. Toda pogled na lepoto pokrajine jih je še dodatno spodbujal v boju. Samo sto jih je bilo po številu 18. julija 1943, a ker so vedeli, da branijo sebe, svoje družine, svoje domove, so vztrajali. Niso imeli dovolj ne orožja ne streliva, toda z ostanki min iz prve svetovne vojne in s kamni so vzdržali do mraka. Ponoči pa so pogumno prebili obroč italijanskih fašističnih čet in poskrbeli še za ranjence, ki so jih pustili v oskrbi v partizanski bolnici pod Krnom.

Že stari Rimljani so rekli: “Historia magistra vitae est.”, zgodovina je učiteljica življenja. Zgodovinska dejstva, ki jih navajam in ki jih je po pričevanjih zelo lepo opisal pisatelj Ivo Svetina, naj bi nas torej nekaj naučila, morda tega, da človek, ki v srcu nosi ideale in ve, za kaj se bojuje, zmore neizmerno veliko.

Slovenski fantje, ki so se tukaj borili, niso mislili nase. Mislili so na svoje najdražje, na svoje domove, na ljubo zemljo, na kateri so živeli in katera je živela njih! Primorski fantje pa so imeli še močnejši razlog za boj za svobodo, saj so 25 let nosili težki jarem italijanskega fašizma. Ta je uničil marsikaj, ni pa mogel razstreliti lepote gora, ni mogel ustaviti bistre Soče, ni mogel iz src iztrgati ljubezni do rodne zemlje – očetnjave! Takrat je šlo za ohranitev njihovih domov, vinogradov, sadovnjakov, njiv in pašnikov. Šlo je tudi za ohranitev te lepe pokrajine, za Primorsko, ki so jo nosili v svojem srcu. Zato je bilo tukaj življenje močnejše kot sovraštvo in smrt. Zato se je v te kraje povrnilo tudi ptičje petje, zato sta se tu ohranila slovenska pesem in slovenski jezik.

Da, tudi tega so branili, saj je to jezik, v katerem so znali povedati vse, kar jih je težilo in bolelo, pa tudi tisto, kar jih je veselilo in osrečevalo. V tem jeziku so preklinjali in molili, odpuščali in ljubili. Njihov jezik je izražal globino človeške duše in visokost njihovega duha … Ob tem ne morem mimo poskusov, o katerih se govori zadnje čase, da bi namreč bil na slovenskih univerzah učni jezik angleščina. Naši partizanski borci so bili pripravljeni umreti za slovenski jezik – kako tragično je, da je nekdo pripravljen prodati lepoto slovenskega jezika za svojo lastno slavo, priznanje in dobiček.

Boju za svobodo, za rodno zemljo in za svoj jezik pa je bil pridružen tudi boj za nov družbeni red, za tak red, ki ne bo poznal več dekel in hlapcev, ampak bo omogočal, da bodo vsi spoštovani, da bo vsak človek imel svoje dostojanstvo, ker bodo v njem vladali pravičnost, medsebojna pomoč in tudi pravo prijateljstvo.

14317568_1238676302851175_4021606471657914242_n

Spoštovani, ob spominih, na katere smo lahko ponosni, in ob lepoti, ki nas obdaja, si lahko danes, ko praznujemo tudi dan planincev, priznamo, da je vse to pomembno tudi za naše življenje. V tej čudoviti pokrajini lahko pridemo drug drugemu naproti, se ponovno začutimo v svoji enkratnosti in se spet zavemo, da znamo drug za drugega tudi kaj dobrega storiti. Tukaj se kar sama ponuja priložnost, da se med seboj tesneje povežemo. Zato je prav, da gojimo izlete in pohodništvo! Na teh, s krvjo naših prednikov posvečenih krajih, lahko tak izlet ali vzpon postane romanje v duhovne višave, in zemlja, po kateri hodimo, postane sveta zemlja, ki jo spoštujemo in tudi ljubosumno varujemo. Kakšna čudovita lepota nas tudi danes obdaja!

Spoštovani vsi zbrani, dragi prijatelji in tovariši! Borci so umirali tudi z upanjem, da njihova žrtev ne bo zaman in da bo napočil čas, ki ga je napovedal pesnik Prešeren v svoji Zdravljici: »Ne vrag, le sosed bo mejak!«

Prav ti čudoviti kraji in zgodovinski spomin – ne samo na grozote, ampak tudi na velika prijateljstva in tovarištvo – nam jasno govorijo, da smo tudi mi poklicani k medsebojni povezanosti, vzajemni pomoči in pravični družbi. Padli borci in trpeči ranjenci nam kričijo in hkrati šepetajo v naša srca: »Ne pozabite nas! In ne pozabite naših idealov, za katere smo trpeli in umirali!« Ko jim v tem trenutku zagotavljamo, da smo jih slišali, se hkrati odločamo, da bomo vrednoto svobode in vrednost slovenske zemlje, pa tudi vrednoto slovenskega jezika in pravičnega družbenega reda nosili v sebi še naprej in zanje živeli, poskrbeli pa tudi za to, da jih bomo posredovali naši mladini. Ob lepi proslavi, ki ste jo pripravili, ob poslušanju vaših zborov in čudovite slovenske pesmi upamo, da bo slovenska beseda v teh gorah odmevala še stoletja!

Dovolite mi, da Vas sedaj povabim, da povzdignemo svoja srca in zmolimo tisto molitev, ki smo se je naučili še kot otroci in ki so jo mnogi naši možje v vseh vojnah šepetali, ko so umirali oz. ko je bilo najhuje. To je molitev, ki nas jo je naučil naš Gospod: Oče naš, ki si v nebesih…

Blagoslavljam ta kraj in to deželo, kjer so naši rojaki umirali tudi za mir, za našo svobodo in prijateljstvo: Blagoslov Vsemogočnega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha naj pride na Vas in na Vas vedno ostane.

Pater Bogdan Knavs

 

 

 

OGENJCA (31.7. 2016)

13880146_280184862353585_131529077829184292_n

Spoštovani in dragi rojaki, če Vas smem tako imenovati, kajti iz teh čudovitih krajev izhaja tudi moj sedaj že pokojni oče. Dragi prijatelji in tovariši!

Med vojno so se marsikje dogajajo hude reči, in ko sem nekoliko zrasel, mi je o njih pripovedoval tudi moj oče. Toda danes je poseben dan, saj smo se zbrali, da bi počastili spomin na ubite in umrle ranjence. Spomnimo se, da so v to jamo italijanski fašisti metali smrtonosne bombe. Kako hudo je, da niso spoštovali niti tistih, ki so že bili ranjeni, krvaveči in nebogljeni.

Dragi prijatelji, ta trenutek smo tukaj, da bi na poseben način počastili svobodoljublje naših rojakov, ki se niso mogli sprijazniti s suženjskim fašizmom. Svoboda jim je bila takšna vrednota, da so raje prosili za smrt, kakor da bi znova morali hlapčevati tiraniji. Kaj se je dogajalo v njihovih srcih, ostaja tudi za nas skrivnost, smemo pa reči, da so izbrali smrt zaradi ljubezni do slovenske domovine, našega jezika in na poseben način do slovenske pesmi. Danes nam njihov duh iz teh skal kliče, naj tudi mi za nobeno ceno ne prodamo ne svoje domovine in ne lepote našega jezika ter naj bomo pripravljeni za slovensko kulturo in svobodo tudi kaj žrtvovati.

13924907_282780332094038_4266104137621274850_n

Njihov klic k svobodi prebuja tudi v nas neverjetno moralno moč, da drug drugemu odpustimo ter družno in prijateljsko, z roko v roki, zaživimo svobodo. Naj nam oni izprosijo svobodo pomiritve in prijateljstva, mi pa jih hvaležnih src ohranimo v svojem spominu. Ko bomo sedaj zanje molili, bomo prosili tudi zase, da bi bili mi sami velikodušni v svojem žrtvovanju. Njihov svetli lik naj nam bo luč upanja, da smo tudi mi sposobni velikih dejanj, ki nas bodo vodila k iskanju skupnega dobrega, medsebojnega odpuščanja, solidarnosti in prijateljstva.

Povzdignimo svoja srca in zmolimo tisto molitev, ki smo se je naučili še kot otroci in ki so jo naši ranjenci šepetali, ko so umirali. To je molitev, ki nas jo je naučil naš Gospod: Oče naš, ki si v nebesih….

Blagoslavljam ta kraj in to deželo, kjer so naši rojaki umirali tudi za naš mir, tudi za našo svobodo in prijateljstvo. Blagoslov Vsemogočnega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha naj pride na Vas in na Vas vedno ostane.

13934592_282592532112818_2906178007149111812_n

 

 

 

Doblar – Kolarji; 4. 6. 2016

Spoštovani predstavniki občine in vseh navzočih organizacij, gospe in gospodje, dragi tovariši!

V današnjem času radi ponovimo misel, da je človeško življenje sveto. Etična odgovornost do svetosti življenja se javlja toliko bolj takrat, ko je človeško življenje ubogo, ranjeno in krvaveče. Zato je že zgodaj veljalo civilizacijsko načelo, ki je po II. svetovni vojni postalo celo pravna norma, da se ranjencev ne strelja, ne pobija, ampak pusti pri življenju. Če pa se to zgodi, je to zločin zoper človeštvo. Prav takšen zločin se je dogodil na tem kraju, ko so posebej izurjene fašistične enote svoje sposobnosti, veščine pa tudi znanje uporabile za službo smrti.

Vabilo - zgibanka

Toda kaj je bilo narobe z našimi fanti, da tudi kot nemočni ranjenci niso smeli živeti naprej? Fašizma je bilo strah njihovega lepega jezika, miline njihove pesmi in njihove želje, da bi svet bil vendarle pravičnejši.

Prav je, da se danes spomnimo tega dogodka, počastimo njihov spomin, se priklonimo njihovi žrtvi in sklenemo, da bomo naredili vse, da se kaj takega na slovenskih tleh ne ponovi več.

Ranjeni so v svojih zadnjih trenutkih zrli cvetočo pokrajino zadnjega dne majnika. Poslavljali so se od svojih dragih, od svojih domov in od primorske zemlje, ki so jo ljubili. Naj se dobri Bog ozre nanje, jih sprejme v svoji milosti, nam pa pomaga, da ohranimo, kar nam je podaril: čudovito pokrajino, na kateri se sliši slovenska beseda in kjer odmeva slovenska pesem.

DSC01135

Zato povzdignimo svoja srca in zmolimo tisto molitev, ki smo se je naučili še kot otroci in ki so jo naši ranjenci šepetali, ko so umirali. To je molitev, ki nas jo je naučil naš Gospod. Oče naš, ki si v nebesih….

Blagoslavljam ta kraj in to deželo, kjer so naši ranjenci in borci umirali tudi za naš mir, tudi za našo svobodo in prijateljstvo. Blagoslov Vsemogočnega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha naj pride na Vas in na Vas vedno ostane.

DSC01136

_________________________________________________________________________

Maša na Boču – 27. 4. 2016

MAŠA NA BOČU, 27.4. 2016 ob 10.15 v cerkvici sv. Miklavža

UVOD

Dragi prijatelji in tovariši, spoštovani vsi, ki cenite veliko junaštvo naših fantov, ki so žrtvovali svoja življenja v začetku marcu l. 1945, da bi 40 neoboroženih mladeničev živelo najprej svojo mladost in mladostno upanje. Ko danes zanje opravljamo sveto daritev, moramo biti iskreni in si priznati, da v nas ni takšnega junaštva, ki bi bilo sposobno takšne žrtve. V našem srcu tudi ni tolikšne dobrote, ki jo je zmožen le Bog, da bi bili sposobni odpuščanja. Naj usmiljeni in vzvišeni Bog posveti v naša srca in nam pomaga, da se bomo v duhu povezali z našimi pokojnimi in z vsemi žrtvami in da bo tudi naše srce pri obhajanju te mašne daritve osvobojeno grenkobe, bolečine in vsakega zla.

IMG_8374

PRIDIGA

Spoštovani in dragi bratje in sestre!

Danes smo se zbrali v tej lepi majhni cerkvi sv. Miklavža. Spomin v naše otroštvo nam pravi, da sv. Miklavž pripada otroškim sanjam in predstavlja dobrega moža, ki je nam, otrokom delil dobrote in veselje. K temu svetniku se danes obračamo, ko prosimo in molimo za padle borce in tudi za vse civilne žrtve ter vse naše drage preminule v II. svetovni vojni. Naj sv. Miklavž posreduje zanje pri dobrem Bogu in jim izprosi večni mir in pokoj, tisto novo življenje, kjer ni več solza in bridkosti, kjer ostajata le ljubezen in mir. Toda danes nas navdaja občutek, da so oni bili podoba tega dobrega moža, sv. Miklavža, saj so podarili največ, kar so imeli in kar so bili, sebe samega, se pravi svoje življenje. Včasih imamo občutek, da tega njihovega daru nismo vredni, saj morda sami ne cenimo dovolj življenja naših mladih, predvsem pa ne vrednot, za katere so se naši padli žrtvovali. Njihov žrtev pomenijo skrb in darežljivost do mladih, zato smo tudi mi poklicani, da se za mlade žrtvujemo in jim omogočimo, da ostanejo doma, v tej naši čudoviti deželi. Da gojijo še naprej slovenski jezik in pesem, da vzpostavljajo odnose prijateljstva in kažejo upajoči obraz drug drugemu in vsemu svetu.

Spomnimo se, da je marca l. 1945 slovenska partizanska narodna vojska medse sprejela lepo število mladih slovenskih fantov. Iztrgala jih je Tretjemu rajhu, ki je že doživljal smrtne krče, a je bil v teh zadnjih mesecih svojega obstaja še hujši, saj se grozodejstva niso nehala, ampak je k njim silil celo mladoletne ljudi, ko jim je dajal nacistične uniforme. Te naše mlade fantje je obkolila utelešena človeška nacistična hudobija. Takrat se je peščica partizanov odločila, da bo prebila sovražnikov obroč tudi za ceno svojega življenja. Odgovornost do mladih je bila velika, veliko pa je bilo tudi njihove srce, ki je porodilo zavest o potrebnosti in vrednosti žrtve. Tako kot piše v Evangeliju: »Če zrno ne pade v zemljo in če ne umrje, ne obrodi sadu.«

Najbrž ni nepomemben podatek, da je med 8-timi padlimi borci bil tudi partizan ukrajinskega rodu. Med slovenske borce naj bi prišel, ker je uspel uiti iz nemškega ujetništva. Kakšno čudovito moč in junaštvo prinaša hrepenenje po svobodi! Toda danes se nam zdi najbolj pomembno, da je tudi on s svojo žrtvijo pokazal, kako se duša žrtvovanja in velikodušnosti pretaka med vsemi narodi in da se Slovenci znamo povezovati z vsemi ljudmi dobre volje, kadar gre za skupne ideale. Ta vrednota povezovanja in solidarnosti je pomembna tudi danes, ko se trudimo, da bi ustvarili novo skupno širšo evropsko domovino.

IMG_8387

Spoštovani in dragi bratje in sestre, ko v teh trenutkih razmišljamo o izjemnem dejanju naših padlih in o trpljenju naših ljudi, ki so v stalni ogroženosti šteli dneve do dneva svobode, si ponovno prikličimo v zavest ideale, ki so jih v sebi nosili naši borci in vse civilne žrtve hude morije. To je bil ideal domovine, ki pomeni najprej naš slovenski jezik. Čudovito melodijo in izrazno bogastvo našega jezika moramo ohraniti in negovati, saj v tem jeziku pojemo, razmišljamo, se učimo in tudi ljubimo in molimo. Naš jezik nam omogoča pristne prijateljske in lepe sosedske odnose, zato ga nikar ne zametujmo. Naslednja vrednota je naša dežela. Res je, da industrijski uspehi narekujejo, da bi naše lepo in čisto pokrajino žrtvovali za dobiček. Toda za našo lepo deželo so ljudje umirali in ni takšnega denarja, ki bi bil vreden njene lepote. In nenazadnje, mladi, ki so se umikali in imeli v zavesti, da ji lahko naslednji trenutek ne bo več, so tako kot so jih učile njihove matere in očetje, molili. V upanju, da jih spremlja dobri Bog, so dočakali konec morije 2. svetovne vojne in konca gorja. Ti mladi nam govorijo, da obstajajo tudi duhovne vrednote, ki nam pomagajo preživeti in ohranjati pogum za jutrišnji dan.

_________________________________________________________________________

9. Šarhov pohod in Festival miru – Pohorje 23. 4. 2016

UVOD

Spoštovani prijatelji, dragi tovariši, dragi bratje in sestre v Kristusu!

Vsako leto, ko se v pomladi prebuja narava, se spomnimo tudi prebuditve velikih idealov naših fantov in deklet, mož in žena, ki so v pomladanskem upanju darovali svoja življenja za domovino. Vsi ti ljudje, ki so bili polni življenja, nam pravijo, da je življenje vredno živeti, če ga živimo v svojem dostojanstvu in prijateljstvu, v miru in v svoji domovini. Domovina je kraj, kjer smo iskreni med seboj, kjer smo prijatelji in si lahko povemo, kar v svojem srcu nosimo. V tej iskrenosti nas vse povabim, da Bogu izročimo svoje srce, mu povemo, da smo hvaležni za svojo domovino, hkrati pa prosimo odpuščanja, če mi sami nismo bili sposobni tako velikih žrtev, kot so jih izvrševali naši rojaki kot partizanski odporniki, zaporniki in razseljenci med drugo svetovno vojno, pa tudi fantje v dnevih slovenskega osamosvajanja.

MAŠA NA POHORJU, v soboto, 23.4. 2016 ob 13h (pridiga)

Človekovo srce je ustvarjeno tako, da mora biti nekje doma. Dom pomeni kraj, kjer naša duša prvič zapoje, kjer začnemo jecljaje izgovarjati prve besede in je tudi priložnost, kjer naše srce prvič spregovori. Domovina je kraj, kjer se ljudje poznajo, govorijo drug z drugim in si pomagajo. Domovina je tudi dežela, kjer so ljudje drug drugemu dobri sosedje in kjer nam spregovori prav vse: gore in doline, griči in vinogradi, gozdovi in polja, reke in potoki. Prav to domovino, domovino lepega slovenskega jezika in čudovitih pohorskih gozdov, so šli branit Alfonz Šarh, njegovi mladoletni sinovi Lojzek, Pepček in Vanček in ostali borci Pohorskega bataljona.

Vidimo, da je domovina pojem, ki jo je Alfonz Šarh nosil v srcu kot posebno sveto kategorijo. Bojeval se je na soški fronti v 1.svetovni vojni, bil je zraven novembra leta 1918, ko je general Maister branil severno mejo, bil je med domoljubi, ko je branil slovensko zemljo ob nacističnem napadu leta 1941 in kot aktiven domoljub je bil pri samem začetku partizanskega odporniškega gibanja.  Ob prebiranju njegove zgodbe vedno znova razmišljam o veličini tega velikega Slovenca, ki je ljubil slovenski jezik in slovensko zemljo, pa tudi o njegovih treh mladoletnih sinovih, ki so pobegnili iz taborišča in se pridružili svojemu očetu v Pohorskem bataljonu. Skupaj s svojim očetom so delili njegove ideale svobode in domoljubja in seveda ljubezen do slovenske zemlje, radost nad slovenskim jezikom, oboje pa preželi s krščansko vero in ljubeznijo. Toda  ob tem se niso ustavili. Z očetom so delili tudi svoje upe in sanje, svoj pogum in poštenost, ob koncu pa tudi zadnji junaški boj in poslednje trenutke svojega življenja. Vedno znova smo povabljeni, da ob tem veličastnem Šarhovem liku pustimo, da tudi nas navda upanje in da verjamemo, da njegova žrtev in žrtve njegovih sinov niso bile zaman. Prepričan sem, da nas take in podobne zgodbe naših pogumnih partizanov, navdajajo z velikim ponosom in hkrati z etično dolžnostjo, da se jih vedno znova spominjamo in da se tudi sami trudimo za njihove ideale.

Pomembno je, da ob takšnih slavnostnih dneh tudi mi vedno znova prebujamo v sebi ljubezen do domovine, da si v slovenskem jeziku, v tistem jeziku, za katerega so tisoči in tisoči trpeli in umirali, znamo izpovedati prijateljstvo in iskreno odpuščanje. Tako tudi naši medosebni odnosi postajajo vedno bolj človeški in polni upanja.

Dragi prijatelji in tovariši, tukaj smo se zbrali tudi kot kristjani, ker smo prepričani, da vsaka žrtev odmeva v večnosti in v našem življenju. Tukaj smo, ker upamo, da je kri naših rojakov seme novega življenja. Ti mladi ljudje so verjeli v krščanske ideale bratstva, solidarnosti in medsebojnega spoštovanja.

Seveda pa smo tukaj tudi kot ljudje, ki verjamemo, da ima vsak človek svoje dostojanstvo in da se za to dostojanstvo moramo bojevati. Takrat, ko je plemenitost v našem srcu, smo za to dostojanstvo, srečo in blagor pripravljeni tudi drug za drugega kaj žrtvovati in se hkrati iskreno razveseliti uspeha in junaštva drug drugega. To so bili ideali začetkov slovenskega partizanskega gibanja, ki je tudi nekaj izjemnega v evropskem prostoru in na katerega smo lahko vsi ponosni.

Prav je, da se zavedamo, da nam padli partizani še danes kažejo, kaj pomeni imeti ideal. Takrat ko človek nosi v svojem srcu prijateljstvo, iskrenost in vero, ni nič težko, takrat znamo najti rešitev v vsakem trenutku.

Iz grobov in iz večnosti nam ti ljudje kričijo in sporočajo, da smo tudi mi lahko plemeniti in da tudi mi lahko začnemo verjeti vase, drug v drugega in tudi v presežno. Tudi mi smo sposobni junaštva, predvsem pa vrednote življenja, če vemo, da je vredno za kakšen ideal živeti in umreti. Pogumno se zazrimo v prihodnost, za naše drage rojake molimo in sami napravimo smele korake naprej!

ZAKLJUČEK

Spoštovani organizatorji te pomenljive in lepe spominske slovesnosti!

Lepa hvala, da ste nas zbrali skupaj in da smo si lahko delili med seboj ideal vzajemnega tovarištva in prijateljstva. Osebno se lepo zahvalim, da sem smel z Vami obhajati to spominsko slovesnost za vse žrtve naše domovine.

Upamo, da so naši rojaki, ki so se žrtvovali za našo domovino in naše svobodno življenje, že dosegli svoj cilj: usmiljenje in dobroto pri Bogu samem. Mi  smo še vedno na pohodu skozi življenje. Na tem pohodu in romanju delamo in ustvarjamo mir. Naj nas pri tem plemenitem delu pomiritve in sprave, lepih novih sosedskih odnosov in prijateljstva, spremlja Božji blagoslov.

_________________________________________________________________________

 

Blagoslov v Temnici na Krasu – 13. 3. 2016

Spoštovani predstavniki družbenega in političnega življenja, spoštovani predstavniki civilnih združenj, spoštovani vsi svobodoljubni možje in žene, dragi prijatelji in tovariši!

Odkar je Mojzes izpeljal svoje rojake iz suženjstva v Egiptu v življenje v svobodi, je svoboda nekaj najdragocenejšega, kar imamo. Toda narodom se svoboda ne podarja, svobodo si je potrebno zaslužiti, zanjo je potrebno veliko žrtvovati. Stojimo pred spominskim obeležjem kar 19 mladih življenj, ki so svobodo ljubili bolj kot svojo mladost in bolj kot svoje radostno življenje. Hvaležni smo jim za njihovo žrtev, zato danes zanje molimo. Kar je še posebej presunljivo, je, da v grobu ležijo skupaj fantje in dekleti različnih narodnosti. S skupno žrtvijo so nam povedali, da je svoboda v srcu vsakega človeka in da lahko združuje ljudi različni narodnosti, jezikov in prepričanj. Svoboda je ljubezen, ki nas prebuja k novi človečnosti, vzajemnosti in bratstvu.

IMG_9897

Spomnimo pa se tudi, da so jim, tik preden so odšli v svoj zadnji boj, dekleta – domačinke prinesle malico. Naše rojakinje so s tem pokazale, v imenu vseh, kako cenimo njihov mladostni idealizem in pogum. Hkrati so jim s tem lepim dejanjem omogočile, da so kakor izvoljeno ljudstvo v velikonočnem večeru stoje zaužili velikonočno jed, preden so šli na pot večne svobode, h kateri nas vse kliče dobri Bog.

Čeprav so govorili različne jezike, so vsi ti mladi ljudje imeli skupnega Nebeškega Očeta. Tudi mi imamo skupnega Očeta, ne glede na to ali vanj verujemo ali ne. On je Oče nas vseh. Vsak v svojem jeziku se obrnimo nanj. Pri molitvi pa se spomnimo tudi na g. Efrema Mozetiča, ki je bil takrat župnik in je padle pokopal ter dolga leta za njih opravljal molitve. Oče naš, ki si v nebesih….

Zato Te prosimo, Gospod, blagoslovi to spominsko obeležje, ki je za nas znamenje svobode, ki nam jo naklanjaš. Blagoslovi in nakloni mir ter večni pokoj tem slovenskim in italijanskim borcem, blagoslovi slovenski in italijanski narod ter nakloni tudi nam, da bomo živeli v svobodi in bratstvu ter da se bomo za te vrednote tudi mi pripravljeni žrtvovati. Sprejmi v svoj večni mir in srečo ta prezgodaj preminula življenja in vsem rajnim nakloni mir in večni pokoj v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen!

IMG_9895

_________________________________________________________________________

Maša pri Sv. Jerneju v Ljubljani

UVOD V MAŠO (30. 10. 2015, sv. Jernej)

Spoštovani častni predsednik ZB tov. Janez Stanovnik, spoštovani Krajevni odbor ZB Spodnja Šiška za pobudo današnje svete maše, dragi prijatelji in tovariši, dragi bratje in sestre.

Spoštovani svojci in prijatelji vseh tistih, ki so med vojno padli v boju zoper zlo, ki se je imenovalo fašizem in nacizem, ter svojci tistih, ki so morali trpeti v Ljubljani, obdani z žico, in bili kasneje odpeljani v izgnanstvo ali pa so čakali na usmrtitev po zaporih.

Danes smo se zbrali, da bi počastili njihov spomin in prosili Dobroto samo, ki jo kristjani imenujemo Bog, naj jim nakloni zasluženi mir in pokoj. Ko so naši dragi umirali ali pa čakali na usmrtitev, in tudi med bojem, ko niso vedeli, ali bodo preživeli ali ne, so se spraševali, kje neki je vendar Bog? Če so imeli ob sebi prijatelja, ki jih je bodril in spodbujal, so lahko spoznali, da je Bog čisto blizu, da z njimi trpi in joče. Prof. Jezernik pravi, da so po taboriščih lažje preživeli tisti, ki so se odrekli kruhu kot hrani in iz njega napravili križe in molke. Naj jih ljubeznivi in tolažeči Bog sprejme k sebi, v svoj objem. Vemo pa, da je edino Bog popoln, nam vsem do tega še veliko manjka. Tudi naši dragi rajni so bili čudovite osebe, toda bili so samo ljudje. Naj njim in nam Bog odpusti naše pomanjkljivosti, nepopolnosti in tudi grehe, naj očisti in obnovi srca vseh, da bomo v iskrenosti obhajali to sveto daritev.

12202448_1016756245030576_659691029_n

UVOD V POZDRAV MIRU:

Pričevalce iz prve Cerkve – ki je bila cvetoča v junaštvu in pogumu – še danes kličemo tovariši mučenci. Toda zanje največje junaštvo ni bilo telesno trpljenje, ampak to, da so bili širokega in odprtega srca do vseh ljudi. Tako tudi mi: ne sprašujmo drug drugega, kaj kdo misli ali v kaj veruje, ampak si kot tovariši zaželimo miru in spoštovanja.

 

PRIDIGA (sv. Jernej, 30. 10. 2015 ob 18h)

Tukaj smo se zbrali, da počastimo tiste, ki so med vojno podarili svoje življenje za vrednote lepega slovenskega jezika, da obudimo spomin na tiste, ki so želeli, da bi bili med seboj prijatelji, bratje in sestre, na tiste, ki so se bojevali za domovino. To so bila po večini mlada življenja, ki jim je bila svoboda najvišji ideal. Tudi okupator se je čudil, kako ta mlada življenja zlahka padajo, s kolikšno velikodušnostjo!

Toda naši pokojni so imeli višje vrednote kot je golo preživetje, verovali so v svobodo in prepričani so bili, da ima trpljenje smisel, da njihove žrtve niso zaman in da bo njihova življenjska daritev obrodila sadove za prihodnje rodove.

V današnjem času in prostoru smo mi odgovorni za to, da počastimo spomin nanje in da jim izkažemo spoštovanje tako, da tudi mi sami spoštujemo vrednote prijateljstva in pristne besede, za katere so se oni žrtvovali in ki odpirajo pot v večnost.

Kdo sploh pride v večnost in kako pride večnost k nam, pa nam danes na presenetljiv način odgovarja evangelij. Vsak izmed nas ima svojo predstavo o tem, kdo si zasluži nebesa in kdo ne, a Kristus nas vedno znova preseneča in nas presega v svoji darežljivosti in usmiljenju. V evangeliju smo slišali: »V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Če bi ne bilo tako, bi vam bil povedal, ker odhajam, da vam prostor pripravim …« Ljudje smo zelo različni, različno gledamo na svet, imamo različne načine verovanja … evangelij pa pravi, da Bog pripravlja prostor za vse nas; za vsakogar izmed nas; če smo še tako drugačni, nam dobri Bog vsem pripravlja bivališče v večnosti.

Zato nas današnji evangelij vodi k spominu na mrtve in k prebujanju zavedanja o tem, kaj čaka tudi nas. Sveto besedilo nas opominja, da naj ne nehamo spoštovati drug drugega in naj verjamemo v dobroto vsakega človeka. Saj tudi Kristus spoštuje enkratnost vsakega izmed nas in za vsakogar pripravlja bivališče v večnosti.

Spomin na naše rajne, ki so med vojno večinoma zelo mladi umrli, nas ponovno vabi, da kljub letom, ki jih že štejemo, pomladimo svoje srce, in sicer s tem, da poživimo vrednote slovenstva, pristne slovenske besede in ljubezni do domovine ter hkrati v srcu obudimo tudi vero in pripravljenost za te vrednote kaj žrtvovati. Toda svoje žrtve ne okličimo za edino zveličavne! Drug drugemu priznajmo mladostni idealizem, iskrenost srca in spoštujmo pristne vrednote, za katere živimo in se žrtvujemo.

Nekoč bomo vsi presenečeni: najprej nad tem, kako je Bog dober, usmiljen in velikodušen do nas, in potem nad tem, koliko lepih misli in čistega hrepenenja, pa tudi bridkega trpljenja je bilo skritega v naših srcih. Zato je ta trenutek naša dolžnost, da smo drug do drugega dobri in prizanesljivi ter da si znamo in zmoremo dati za stvari, ki so dobre in plemenite, iskreno priznanje. Naj nam k temu pomagajo tudi naši dragi pokojni, ki se jih danes spominjamo ter zanje prosimo in molimo.

pater Bogdan Knavs

12202576_1016755998363934_1677160394_n

 

ZAKLJUČEK MAŠE. PRED BLAGOSLOVOM.

Spoštovani svojci, dragi bratje in sestre,

danes smo molili za dušni pokoj vseh naših rajnih. Srčno upamo, da so našli svoj mir in da se bodo njihove duše odpočile v Bogu. Oni so že na cilju, mi še nismo, mi smo še vedno na poti življenja, kjer padamo in vstajamo, si odpuščamo in prosimo Boga, naj tudi nam nakloni svoje usmiljenje. Da na tej poti ne bi pozabili naših dragih pokojnih, da bi uresničevali ideale poštenja, domoljubja in prijateljstva, prosimo Božjega blagoslova.

12200499_1016756248363909_1439232305_n

_________________________________________________________________________

 

Ob obletnici Šarhovega pohoda – Festival miru

UVOD V MAŠO (Pohorje, 26. 4. 2015)

Spoštovani vsi navzoči, dragi prijatelji in tovariši, ki nas druži ista vera v človeka in v Tistega, ki presega vse, kar je človeškega.

Danes smo se zbrali na tem kraju najprej kot ljudje, ki verjamemo, da je poslanstvo človeka živeti v svobodi in prijateljstvu, zato bomo počastili te, ki so za ti dve vrednoti tudi umrli. Zbrali smo se tudi kot Slovenci, ki ljubimo materni jezik in občudujemo te, ki so zanj darovali življenje. Zbrali pa smo se tudi kot kristjani, ki verjamemo da bratska vez s smrtjo ne preneha. Zato bomo opravili sveto daritev za pokoj duš teh, ki so z molitvijo očenaša ali pa le z vzdihom k Večnemu umrli na tem kraju – da bi bil Bog do njih usmiljen.

Naj bo Bog, ki je dobrota sama, velikodušen tudi do nas in naj nam pomaga, da bomo to sveto daritev, v katero bomo na poseben način vključili spomin na padle partizane pohorskega bataljona, opravili s čistimi srci.

11182248_10205198165168296_8914996567518462802_n

MAŠA NA POHORJU, v nedeljo, 26. 4. 2015 ob 13h (pridiga).

Spoštovani svojci, dragi rojaki, prijatelji in občudovalci vseh padlih iz Pohorskega bataljona.

Dovolite mi, da najprej omenim legendarno osebnost slovenske domoljubne in vojaške enote Pohorskega bataljona. To ime je Alfonz Šarh. V Šarhovem imenu danes prepoznamo vse borce te pohorske odporniške enote in preko njega tudi vse slovenske domoljube. V njegovem življenju je poosebljena vsa slovenska zgodovina 20. stoletja, saj se je Alfonz Šarh bojeval na soški fronti na Primorskem, z generalom Maistrom je vzpostavljal severno slovensko mejo ter čez nekaj let skušal ob porazu vojske Kraljevine Jugoslavije rešiti, kar se je rešiti dalo. Tudi njegova družina simbolno predstavlja usodo mnogih Slovencev. Njegova žena in kar osem otrok je bilo odpeljanih v Auschwitz. Toda njegovi sinovi so bili vredni visokih idealov svojega očeta, saj so se rešili iz ujetništva in se mu pridružili v odporniškem gibanju na Pohorju. V Šarhovi družini gre za pretresljivo zgodbo, v kateri so se trije dečki osvobodili nacističnega ujetništva, da bi lahko potem svoja življenja darovali za ideale, ki jih je nosil v sebi njihov oče. To so bile ideje svobode, domoljubja, predvsem pa ljubezni do slovenske besede in zemlje, vse te ideje pa so bile prežete s krščansko vero in ljubeznijo. Oče Alfonz Šarh je delil s svojimi sinovi prav vse, svoje upe in sanje, svojo poštenost in pogum, ob koncu pa tudi zadnji junaški boj in poslednje trenutke svojega življenja. Ob takšnem veličastnem Šarhovem liku tudi nas navdaja upanje, da njegova žrtev in žrtve njegovih sinov, niso bile zaman.

Spoštovani, danes vse nas zavezuje ideal padlih partizanov Pohorskega bataljona, zato čutimo etično dolžnost, da se jih spomnimo in počastimo njihov spomin.

Kakor velika večina takratnega kmečkega prebivalstva, od odraslih mož, preko mladih fantov do še neodraslih dečkov, so tudi borci te pohorske enote v svojem srcu nosili krščansko vero. To nedeljo smo še v velikonočnem času, kar pomeni, da kristjani verujemo, da smrt nima zadnje besede, tudi ne trpljenje in ne bolečina, ampak da je smrt novo rojstvo ali prehod v novo življenje. Toda, spoštovani in dragi navzoči, predno bomo kristjani obudili vero v svojem srcu, da bo za očeta Šarha, njegove sinove in vse padle partizane Pohorskega bataljona nastopil čas vstajenja, moramo obuditi njihov podobo in v svoji srcih zaživeti nanje spomin. Ta spomin bomo toliko lažje obudili, kolikor bolj bodo njihovi ideali zmagovali tudi v našem srcu in v naši zavesti, kar pomeni, da bomo odslej tudi mi za naše temeljne človeške odnose, ki jih izražamo v slovenskem jeziku, sposobni kaj žrtvovati. Takrat bomo mogli tudi mi žrtvovati kaj za našo domovino in za slovensko državo, o kateri so lahko borci Pohorskega bataljona le sanjali. Vidimo, da so bili med borci Pohorskega bataljona na eni strani zreli možje in na drugi strani mladeniči oz. pravzaprav še otroci. Toda v srcih vseh je bila ista vera, da je prave vrednote ne samo vredno živeti, ampak zanje tudi kaj pretrpeti, dà, celo darovati svoje življenje. Slednjega ta trenutke nihče od nas ne zahteva. Toda misliti na druge, živeti za druge, se zanje žrtvovati, to je zahtevno tudi danes v tej pomladi, prav tako kakor je bilo v zimi leta 1943.

Kristjani smo ta mesece praznovali tudi nedeljo Božjega usmiljenja. Ko smo vsi ponosni na tolikšno velikodušnost pohorskih borcev pa vendar moramo sprejeti, da njihova vojaška enota ni bila sestavljena iz nad-ljudi, ampak da so tudi njeni junaki bili samo človeška bitja, zato jih ta trenutek tudi mi prepuščamo božjemu usmiljenju. Kristjani verujemo, da je Bog velikodušnejši od našega srca in se tudi mi pri njegovi ljubezni učimo drug drugemu odpuščati, se sprejemati, in smo se sposobni obdarovati. Zato vas danes vabim, da borce Pohorskega bataljona ne obdarujemo samo z dostojnim spominom, ampak da tudi v velikem spoštovanju izgovorimo njihovo ime. Njihovo ime nas spomni na žrtev in v nas prebuja zavest, da še tolikšna bolečina, padec ali poraz, ne morejo ugonobiti nekega naroda, če nosi v srcu vero, da ima svoje poslanstvo na tem svetu. V to poslanstvo so Alfonz Šarh, njegovi sinovi Lojzek, Pepček in Vanček ter vsi borci Pohorskega bataljona verjeli. Te ideje so uresničevali za svojimi vzorniki kot so bili blaženi Slomšek in nezlomljivi general Maister.

Današnja nedelja je tudi nedelja Dobrega pastirja. Zato danes molimo, da bi tudi današnji in prihodnji slovenski voditelji bili takšni biblični Dobri pastirji, ki bi bili pripravljeni za svoje ljudstvo kaj žrtvovati, nekaj pretrpeti, predvsem pa ga velikodušno obdariti s svojim delom in življenjem. Ta lik je v sebi uresničil oče Alfons Šarh za svoje sinove in za vse borce Pohorskega bataljona, naj njegov lik zaživi in postane zvezda vodnica tudi današnjim slovenskim voditeljem. Vsi potrebujemo takšno svetlo podobo, ki nas bo bodrila, saj vemo, da vzpostavljanje miru pogosto zahteva še večji pogum kakor pa sama vojna.

Zato lahko zaključimo s spoznanjem, da za vse Slovence danes nastopa trenutek, ko smo vsi poklicani k veri v poslanstvo slovenskega naroda in tudi države. Kristjani bomo etično moč za prebuditev črpali iz molitve in evharistične daritve, vsi ljudje dobre volje, verni in neverni pa iz globin svojega srca, kjer pri vseh tlijo vrednote tukaj padlih. Vsi bomo iz globine svoje duše lahko zaslišali njihov glas, smeh, jok, pa tudi vzklik, da je življenje najlepše takrat, ko ga darujemo za druge.

pater Bogdan Knavs

FRANTA JUNAK, P.KNAVS-26.4.2015

 

ZAKLJUČEK

Spoštovani vsi navzoči, dragi prijatelji in tovariši. Opravili smo sveto daritev za padle partizane pohorskega bataljona, ki jih spoštujemo in občudujemo. Kristjani verjamemo, da so že na cilju in da je dobri Bog sprejel njihovo žrtev. Vsi mi pa smo še vedno na življenjskem potovanju, na tej poti padamo in vstajamo, si izrekamo besede prijateljstva in tovarištva ter si odpuščamo.

Vsi padli partizani pohorskega bataljona pa nas obvezujejo, da si mi v svojem času in prostoru prizadevamo za mir v naših srcih in v naši družbi, za prijateljstvo in ljubezen, za kar so oni umrli. Naj nas na tej poti in pri delu za mir spremlja Božji blagoslov.

PATER KNAVS-26.4.2015

_________________________________________________________________________