Maša za vse padle v NOB in vse žrtve prve in druge svetovne vojne (30. 10. 2017)

Pokojni sarajevski pisatelj Meša Selimović, ki ga rad navajam in ki bi po mojem mnenju moral biti med nobelovci, pravi, da so med vojnami najlažje umirali mladi ljudje. Res je, mladost je tista, ki prevzame človeka in mu da moč za največja junaštva. Tako se tudi mi, dragi prijatelji in tovariši, danes spominjamo vseh naših fantov, ki ležijo na soški fronti, mislimo na naše partizane, katerih mnogi grobovi so skriti po naših gozdovih, misel hiti k našim taboriščnikom, za katerih pepel ne vemo, kje je, mislimo pa tudi na vse naše civilno prebivalstvo, ki je tako hudo in krivično trpelo, ter vse ostale žrtve. Toda ta trenutek je v nas najbolj živ spomin na te, ki so prezgodaj umrli zaradi svojih idealov. Po večini so bili to mladi ljudje, in če jih je bilo med njimi nekaj teh v zrelejših letih, so imeli vendar tudi oni mladostno srce: naši fantje, dekleta in možje so v sebi nosili ideale, zaradi katerih se je splačalo živeti, pa tudi umreti! Takšna velika ideala sta bila slovenska zemlja in slovenski jezik, ki izražata ljubezen in prijateljstvo, tovarištvo in človeško toplino. V našem, slovenskem jeziku si znamo povedati iskrene reči, lepe in grenke, radostne in boleče. V slovenskem jeziku ustvarjamo ozračje prijateljstva in tovarištva, v moči materinega jezika si tudi odpuščamo in pozabljamo na tisto, kar je prizadelo naše srce.

Tukaj smo zbrani ljudje, ki v srcu dobro mislimo. Vsi smo prepričani, da moramo imena in ideale naših padlih še naprej nositi v svojem srcu. Zato upamo, da s smrtjo ni vsega konec. Nekateri smo prejeli tudi dar vere in tako poleg tega upamo, da je te mlade ljudi z njihovimi velikodušnimi srci sprejel Bog sam, ki je dobrota in usmiljenje, saj tudi v Knjigi modrosti, ki smo ji prisluhnili v prvem berilu, pravi, da so po kratkem trpljenju dosegli večno srečo. To je slutnja, ki pravi, da nas v večnosti čaka Bog, kot je v svojih Podobah iz sanj pred 100 leti vzkliknil Ivan Cankar.

Naj mi bo dovoljeno ponoviti tudi njegov znameniti stavek iz drame Hlapci, ko naš pisatelj in dramatik vzklikne: »Ta roka bo kovala svet!« Po več kot sto letih, odkar je bila napisana ta drama, se danes tudi mi sprašujemo, za katero roko gre. Tiste roke kovača Kalandra, ali pa delavskega razreda, na katero smo doslej mislili, danes ni več. A še vedno so tukaj roke mladih ljudi, tiste roke, ki delajo in garajo, ki vihtijo orodje ali pa oblikujejo umetniške izdelke ter segajo po različnih aparaturah in mlade slovenske znanstvenike, podjetnike in ustvarjalce popeljejo v svet. To so roke, ki še vedno segajo po peresu ali drugem pisalu ter puščajo sledove v čudovitih pesmih in drugih besedilih, polnih globokih spoznanj in tudi sledov upanja. To so roke, ki poiščejo prijatelja in ga potrepljajo po ramenu, roke, ki znajo potolažiti ali pa sočustvujejo ob trpečih, ko jim zagotavljajo človeško prijateljstvo in toplino. Končno so to tudi roke, ki se znajo skleniti, ko prosijo za dar odpuščanja, saj tudi same prinašajo odpuščanje in iščejo mir in pomiritev.

Dragi prijatelji in tovariši. Naše srce je morda že upehano, doživeli smo marsikatero preizkušnjo, prenašali trpljenje in krivice, pa seveda tudi izkusili radost in veselje. Tudi če imamo občutek, da naše srce ni več mlado, se lahko ob spominu na naše pokojne znova pomladi. Zato v duhu sezimo v roke vsem tistim, ki smo jih poznali ali zanje slišali in so prezgodaj umrli.

Naj njihovi mladostni ideali, zaradi katerih so tako hitro odšli, pomagajo tudi nam, da bomo s skupnimi močmi, v prijateljstvu in zaupanju uresničevali svobodo ter lepoto našega jezika. Utrdimo medsebojno prijateljstvo in tovarištvo, ki so ga med seboj sklepali naši padli partizani, saj so v imenu tega tovarištva tudi umirali drug za drugega. Naj nam njihova zvestoba in prijateljstvo pomagata, da bomo tudi mi nosili v sebi upanje v prihodnost, upanje, ki bo sposobno zlomiti in ostraniti še tolikšno grenkobo in žalost. V tem upanju, dragi prijatelji, nadaljujmo to sveto daritev.

Uvod v mašo (sv. Jernej, 30.10. 2017)

Dragi prijatelji in tovariši, spoštovani vsi navzoči!

Ponovno smo se zbrali v cerkvici sv. Jerneja, da počastimo spomin teh, o katerih pravi Sveto pismo, da se niso bali umreti, kajti njihovo srce se je bilo sposobno darovati do konca.

Ko bomo počastili njihov spomin, bomo zanje molili k Dobremu Bogu, da jih sprejme v svoj objem. Tisti, ki verujete nekoliko drugače, boste pri tej sveti daritvi obudili željo, da bi naši dragi rajni dosegli svoj mir. Pa tudi tisti, ki še ne verujete, boste obudili dobro voljo, da bodo pokojni še naprej živeli v naših srcih.

Naše srce pa še ni božansko, potrebuje Božjega usmiljenja in odpuščanja, zato tudi mi sedaj odpustimo drug drugemu, da se bo Bog sklonil k nam in da bosta naša molitev in daritev postali sveti.

Zaključek maše

Dragi prijatelji in tovariši. Upamo, da so naši dragi pokojni dosegli svoj cilj. Mi ga še nismo in še vedno romamo in uresničujemo svoje ideale. Naj nam na tem romanju skozi življenje pomagajo naši padli in naj nas iz večnosti skupaj z Dobrim Bogom blagoslavljajo.