Ob 70-letnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji

Kot mlad fant sem gledal film Najdaljši dan. Že takrat sem občudoval mlade fante, ki so se izkrcali in bili pripravljeni dati svoje življenje za svobodo v boju proti nacizmu. Še danes imam živo pred seboj filmske prizore fantov, ki so nemočno padali pod točo krogel že na plaži, kjer so se izkrcali, in drugih, kako so se z zadnjimi močni priplazili do kritja. Spomnim se tudi neizmernega veselja domačinov, ko so zagledali zavezniške vojake! Tudi zaradi teh spominov sem bil v petek zelo vesel, ker sem lahko prisostvoval slovesni proslavi ob 70-letnici izkrcanja v Normandiji. Občudoval sem predsednika Francije, Françoisa Hollanda, ki je v svojem govoru spodbujal k vrednotam sprave, miru in odpuščanja. Letos prvič se je javno spomnil 20.000 civilnih žrtev, ki so umrli zaradi zavezniškega bombardiranja. Pretresljiv je bil njegov klic: Nikoli vas ne bomo pozabili! Presunil me je njegov zaključek, ko je povedal, da bo duh zavezniških vojakov za vedno prisoten v Franciji.

Potem sem poslušal novice in sem zvedel, da je francoski kardinal skupaj z angleškim princem Charlesom molil v katedrali v Bayeuxu in v spomin na dogodek blagoslovil novi stolni zvon. Mislil sem si: naj tudi slovenski zvonovi še naprej pojejo in nam sporočajo, da živimo v miru in svobodi.

img_0086

Vesel pa sem bil še posebej, da smo bili tokrat tudi Slovenci prepoznani kot del zavezniških enot. Uradna delegacija je bila simbol našega odpora proti okupatorju. In letos zaradi govora francoskega predsednika tudi vseh naših slovenskih civilnih žrtev, ki jih ni bilo malo. Bil sem še posebej počaščen, da sem lahko spremljal uradno delegacijo in da zavezniki odslej priznavajo pomemben delež tudi najmanjši odporniških enoti. Občudoval sem potrpežljivost in vzdržljivost naših vojnih veteranov, ne dolgotrajno čakanje in ne dolg dan jih nista spravila ob živce. Nasprotno, čutil sem njihovo veliko veselje in radost. Za nas se je 70-letnica “najdaljšega dne” končala res pozno, šele ob 24.00, a v povezavi z vsemi spoznanji in spomini ta napor ni omembe vreden. Ob vrnitvi sem bil posebej hvaležen sobratoma, ki sta opravila delo namesto mene, in seveda mami, ki mi je kupila letalsko vozovnico – kakor da bi s tem simbolno spomnila, kaj vse so žrtvovale med vojno naše matere, ki so izgubile može, sinove, pogosto tudi hišo in vso družino. Če bo priložnost nanesla, bi zelo rad v Normandijo peljal tudi naše mlade, da bi se ob spominih na tamkajšnje dogodke močneje zavedali sreče, ki jo imamo, ker živimo v miru, in da bi spoznali, da odsotnost vojne ni nekaj samo po sebi umevnega.

img_0091

_________________________________________________________________________