Spominska slovesnost (Kostanjevica, 17.3. 2018)

Spoštovani voditelji organizacij partizanskega odporniškega gibanja in antifašističnega boja na Goriškem, dragi prijatelji in tovariši, ki Vam je mar za usodo slovenskega jezika in ki gojite ljubezen do naše drage Goriške in Primorske, spoštovani vsi navzoči!
Paradoks zgodovine je naredil, da so fašisti v frančiškanskem samostanu zaprli krščanske žene in dekleta, prav tiste, ki so poleg Svete Gore kot romarke rade pobožno obiskale tudi ta kraj in tudi tukaj iskale tolažbo in pribežališče v stiski. Lahko bi celo rekli, da je svetost kraja, kamor so naše žene in dekleta zaprli, pripomogla k njihovi nezlomljivosti. Njihova molitev v času, ko so bile zaprte, se je povezala s »slovenskimi čedermaci«, se pravi s slovenskimi duhovniki, ki niso zapuščali svojega ljudstva, temveč so mu ostali zvesti tudi v najtežjih peizkušnjahin ga bodrili k duhovnemu in siceršnjemu odporu.


Prav je, da se spomnimo teh trpečih žena, deklet in otrok. Prav je, da jih počastimo, saj vemo, da se je marsikatero njihovo življenje prehitro izteklo. Počastiti pa moramo predvsem njihov idealizem, saj brez njihovega velikodušnega in junaškega srca danes tukaj ne bi govorili, prepevali in molili slovensko.

Hvala p. Jerneju Kurinčiču, gvardijanu samostana na Kostanjevici, ki nas je gostoljubno sprejel. Sedaj pa ga prosim za molitev in blagoslov.