Že pred meseci sem imel pretekli vikend rezerviran za romanje v Medjugorje. Pred nekaj dnevi pa opazim, da je to soboto tudi obletnica bitke na Neretvi. Glede na to, da sem bil tako blizu ter da je Neretva eden izmed svetih krajev, kjer so partizani uresničevali svoj visoki etični humanizem, bi bil “greh”, če se te slovesnosti ne bi udeležil. Slovesnost je bila v soboto, 11. 5., ob 12. uri.
Prilagam svoje razmišljanje:
Vemo, da je človeštvo preživelo zaradi vzajemne pomoči, se pravi zaradi solidarnosti. Zagotovo se solidarnost najbolje izkaže takrat, ko je nekdo v stiski, ko je bolan ali pa ranjen. Prav naša zahodna civilizacija je pomoč do bolnikov in ranjencev povzdignila in postavila na visoko etično raven.
Neretva je eden izmed svetih krajev, kjer so naši partizanski borci uresničevali svoj visoki etični humanizem. Evropski humanizem smo prejeli od grških modrecev in pa iz biblične tradicije. Pri obeh izročilih je šlo za osnovno in temeljno vrednoto, ki je človek sam, njegova oseba. Nje ne sme nihče poteptati, nobena osvajalna vojna, nobena zagledanost vase, potrebno se je pred njo skloniti. Pred vsakim človekom, njegovim jezikom, pesmijo in tudi zgodovino. To so vrednote, ki človeka usposabljajo, da se zna zanje z dvignjeno glavo tudi žrtvovati.
Če kje, so v 4. sovražnikovi ofenzivi, ki je še bolj znana pod imenom »Bitka na Neretvi« ali tudi »Bitka za ranjence«, so bile te vrednote potrjene s Hipokratovo prisego, da je potrebno življenje ohranjati in reševati z vsem znanjem, pogumom in močjo je bila dosledno izpolnjena. S to Bitko so naši borci postavili spomenik človečnosti. Na tem mestu se klanjamo partizanskim zdravnikom in bolniškemu osebju, ki so delovali v zelo težkih oz. skoraj nemogočih razmerah in ki so s svojo veliko iskrivostjo in znanjem, predvsem pa s svojo ljubeznijo do ranjencev nadomeščali pomanjkanje sanitetnega materiala in zdravil. Partizanski borci so kljub velikim naporom, lakoti, mrazu, nenehnim besnim in nasilnim napadom sovražnika pokazali neizmerno junaštvo ter poskrbeli za mnogoštevilne ranjence. Navkljub vsem naštetim tegobam partizani niso obupavali, temveč jim je vsako življenje ostalo sveto in so se zanj bojevali do poslednjega diha.
Danes veliko govorimo o paliativni oskrbi in zdravljenju. Ampak ta oskrba se je na naših tleh začela že na takšnih svetih krajih, ko je bila tovariška in prijateljska prisotnost tista, ki je opogumljala in lajšala bolečine naših borcev, ki so odhajali v Večnost. Naj tudi nas vsi ti zdravniki in čudovite bolničarke navdihnejo, da bomo tudi mi cenili vsako človeško življenje, lajšali njegovo trpljenje in mu ostali zvesti do zadnjih moči.