Spoštovani predstavniki občine in vseh navzočih organizacij, gospe in gospodje, dragi tovariši!
V današnjem času radi ponovimo misel, da je človeško življenje sveto. Etična odgovornost do svetosti življenja se javlja toliko bolj takrat, ko je človeško življenje ubogo, ranjeno in krvaveče. Zato je že zgodaj veljalo civilizacijsko načelo, ki je po II. svetovni vojni postalo celo pravna norma, da se ranjencev ne strelja, ne pobija, ampak pusti pri življenju. Če pa se to zgodi, je to zločin zoper človeštvo. Prav takšen zločin se je dogodil na tem kraju, ko so posebej izurjene fašistične enote svoje sposobnosti, veščine pa tudi znanje uporabile za službo smrti.
Toda kaj je bilo narobe z našimi fanti, da tudi kot nemočni ranjenci niso smeli živeti naprej? Fašizma je bilo strah njihovega lepega jezika, miline njihove pesmi in njihove želje, da bi svet bil vendarle pravičnejši.
Prav je, da se danes spomnimo tega dogodka, počastimo njihov spomin, se priklonimo njihovi žrtvi in sklenemo, da bomo naredili vse, da se kaj takega na slovenskih tleh ne ponovi več.
Ranjeni so v svojih zadnjih trenutkih zrli cvetočo pokrajino zadnjega dne majnika. Poslavljali so se od svojih dragih, od svojih domov in od primorske zemlje, ki so jo ljubili. Naj se dobri Bog ozre nanje, jih sprejme v svoji milosti, nam pa pomaga, da ohranimo, kar nam je podaril: čudovito pokrajino, na kateri se sliši slovenska beseda in kjer odmeva slovenska pesem.
Zato povzdignimo svoja srca in zmolimo tisto molitev, ki smo se je naučili še kot otroci in ki so jo naši ranjenci šepetali, ko so umirali. To je molitev, ki nas jo je naučil naš Gospod. Oče naš, ki si v nebesih….
Blagoslavljam ta kraj in to deželo, kjer so naši ranjenci in borci umirali tudi za naš mir, tudi za našo svobodo in prijateljstvo. Blagoslov Vsemogočnega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha naj pride na Vas in na Vas vedno ostane.
_________________________________________________________________________
