Dan, ko so zavezniki osvobodili koncentracijsko taborišče Auschwitz (27. 1. 1945), je po izboru Združenih narodov dan spomina vseh žrtev holokavsta. Holokavst je biblična beseda, ki pomeni žgalno daritev, pri kateri je bila žrtev do konca sežgana in je od nje ostal samo pepel. V nacizmu je takšna žrtev postal judovski narod, od njega ni smel ostati nihče, noben starec in noben otrok ali celo dojenček.
Prav je, da se teh grozot spomnimo vsako leto kot opomin, kam lahko privede rasizem. Zgodba judovskega naroda pa nam lahko pomaga, da se varujemo tudi vsake oblike antisemitizma. V koncentracijska taborišča so bili prav tako odpeljani mnogi naši rojaki in to samo zaradi tega, ker so bili Slovenci. Kristjani se vseh teh žrtev spominjamo tudi v molitvi.
Ne pozabimo! Holokavst ni padel z neba, ampak ga je naznanjala govorica »koga vse je potrebno ubiti«, »za koga velja, da bi bilo bolje, ko ga ne bi bilo«. In če ob spominu na holokavst rečemo: »Nikoli več!«, potem moramo najprej paziti na svoje besede.