Delim zapis, ki sem ga napisal za knjigo ob 100 letnici rojstva Janeza Stanovnika. Knjigo je pripravila ZB Nova Gorica – septembra 2022.
Janez Stanovnik kot človek dialoga
Janeza Stanovnika sem osebno poznal. Zame je bil velik človek, pomemben Slovenec in tudi dober prijatelj. Čeprav naju je ločila starostna razlika, predvsem pa zelo različne življenjske izkušnje, sem bil vedno presenečen, kako me je pokojni Janez spoštoval in kako je bil vesel, da sem ga neizmerno cenil tudi sam.
Janez Stanovnik je bil zame živa knjiga življenja, predvsem pa živa priča zgodovine, ki je sam nisem doživljal. Občudoval sem ga, kako je ostal skozi vsa desetletja, posebno pa še ob različnih zgodovinskih trenutkih vedno pokončen. Tako sem zelo cenil njegov mladostni idealizem, ko je brez obotavljanja stopil v obrambo domovine. Slovenski jezik in slovenska zemlja sta mu bili veliki vrednoti.
Vedno kadar sem ga obiskal sem ga našel med branjem ali pri pisanju različnih prispevkov. Vse življenje se je želel učiti, vsak novi dan mu je bil izziv, kaj bo novega izvedel. Mislim, da je to vedoželjnost prenesel tudi na svoje otroke.
Prav tako sem ob najinih srečanjih lahko zaznal, da se je vse življenje trudil biti skrben in ljubeč mož, ter oče in kasneje seveda tudi dedek in pradedek. Vrednote prijateljstva in družine je ohranil vse življenje in svoje vrednote je uspel predati svojim naslednikom.
To pa ne pomeni, da v svojem življenju zaradi ljubezni do slovenskega naroda ne bi moral kdaj sprejeti kakšen kompromis, ki je bil zanj osebno zelo boleč. A v svoji globini je ohranil svojo etično pokončnost. Njegov smisel za spoštovanje drugače mislečih in njegovo velikodušno prijateljstvo me bosta odslej vedno spremljala.
Kot predsednik Zveze borcev si je prizadeval, da bi jo peljal po poti Osvobodilne fonte, se pravi, da bi bila pluralna in odprta za vse dobro misleče. Zelo me je nagovorila njegova gesta, ko se je pozimi leta 2014, po proslavi v Cerknem, odšel poklonit spominu nedolžnim žrtvam na Lajše. Tudi to dejanje kaže njegovo pokončnost: človeško dostojanstvo je treba priznati vsakomur ne glede, na kateri strani se je nekdo znašel v nekem zgodovinskem trenutku, še posebej, če mu je bila storjena krivica. S tem dejanjem je priznal, da so partizani, njegovi soborci, tudi kdaj kaj zagrešili in to je iskreno obžaloval.
Ob pogrebu na Žalah (6.2. 2020), sem se zavedal, da smo se poslovili od velikega slovenskega domoljuba, svetovljana in humanista, predvsem pa zvestega tovariša in prijatelja. Naj nam ostane v spominu kot tisti človek, ki je vedno hotel delati dobro in iskal možnost dialoga z vsakomur.
