Pogosto se vprašamo, zakaj je božič tako priljubljen praznik. Verjetno zaradi tega, ker si želimo, da bi bili v božični dneh, posebno pa še na sveti večer, vsi ljudje srečni. Vsak izmed nas se v tej noči zave, da v Božjih očeh ni nihče odpisan in da se Bog sklanja k vsakemu človeškemu srcu. Toda ta, ki je globoko žalosten in potrt, včasih težko verjame, da bo ta večer srečen in da bo lahko osrečeval druge. Le kako mu bomo razgrnili čudovito krščansko izročilo, da je v tem večeru lahko tudi njegovo srce zadovoljno? Morda mu bo pomagalo, če skupaj pomislimo, kako so bili pastirci na Betlehemskih poljanah v podobnem položaju.
Tisto noč so se pastirci greli ob ognju, ali pa se stiskali ob kakšni ovčici, ki jih je grela, ter hkrati zrli v nebo in sanjali. Predajali so se snu, kako bodo lahko tudi oni enkrat prebivali v lepih hišah, skozi katere ne bo žvižgal piš vetra ter se ne bodo bali dežja in morebitnih snežink, ampak bodo le od časa do časa šli pogledat svoje ljubljene ovčice.
Pastirska služba je bila včasih med izraelskim ljudstvom zelo spoštovana. Tudi deček David je, preden je postal kralj, bil najprej pastir. Prav tako se je kot odličen vladar predstavljal kot dobri pastir svojega ljudstva. A kasneje, ko so Izraelci pozidali Jeruzalem in ostala cvetoča mesta, ter tako postali tudi urbana družba, je pastirstvo izgubilo na pomenu in v to službo so potiskali le neuspele in revne ljudi. Pastirci na Betlehemskih poljanah niso imeli svojih hiš, kvečjemu staje za živino in pa kakšno bližnjo votlino, kamor so se lahko zatekli s svojo živino. Zato so radi sanjarili o starih časih in si zamišljali, kako bodo enkrat znova čislani in spoštovani.
Podobno se tudi danes ljudje z roba družbe ob božiču zavedo, da imajo tudi oni človeško dostojanstvo, saj se prepoznajo v pastircih in začutijo, da so tudi oni Božji ljubljenci. Tudi če jih nihče nima rad in jim podobno kot sveti družini v Betlehemu zapirajo vrata, Bog vendarle spregovori tudi v njihovem srcu in jim pošilja najlepše melodije. Presenetljivo je, da so tudi betlehemski pastirji slišali sanjske melodije. Kar na lepem so se zvezde utrnile in zaslišali so nežne melodije s čudovitim besedilom, ki se ga niso nadejali. Prišla je radostna vest, da je rojen njihov kralj, tisti kralj, ki bo njim in vsemu izraelskemu narodu prinesel blagostanje in svobodo. Oni, ki morajo živeti na robu mesta in na robu družbe, so sedaj povabljeni, da bodo prvi pozdravili Odrešenika in Mesijo. Preroki so napovedovali, da bo zaradi njega lahko član katerega koli naroda postal Božji ljubljenec, njegov izbranec in bo podoben Mesiju, če bo le sledil Božjemu glasu.
Škoda, ker ne poznamo lepih melodij, ki so jih prvi slišali pastirji. Toda, ali jih res ne poznamo? Ali niso tudi nekateri naši duhovniki in organisti zaslišali v svojem srcu čudovite božične melodije in jih prelili v zvoke orgel, ter nam jih zabeležili v notnih zapisih?
Njihove pesmi radi prepevamo ob božičnih polnočnicah in ves božični čas. Toda še lepše se Božje melodije zaslišijo iz našega glasu, ko prijazno nagovorimo osamljenega, trpečega in obupanega. Kadar za božič sprejmemo, ali obiščemo osamljenega človeka, tudi mi pomagamo ustvariti božični mir in veselje.
V svetem večeru bomo doma zrli v božično drevesce, ki nas bo spominjalo na zvezdnati obod. Sklonili se bomo pod okrašeno jelko ter tam postavili slovenske jaslice, ki jih predstavljajo hlevček na mahu, v njem pa sveta družina: Jezus, Marija in Jožef ter še živali, ki hite skupaj s pastirji k novorojenemu. Zaželeli si bomo, da bi tudi mi s človeško toplino ogreli Božje dete in zapeli ne samo s pastirji, ampak tudi z vso sveto družino. V božičnem večeru si bomo izrekli besede, ki si jih sicer ne upamo izgovarjati, se pravi, da smo drug drugega veseli in da je med nami ljubezen. V tišini svetega večera si bomo upali priznati, da smo srečni.
Morda pa bomo imeli pogum in se bomo opolnoči odpravili k polnočnici v župnijsko cerkev ali pa k Svetogorski kraljici. Tako se bomo povezali v širšo družino. Vemo, da k božični polnočnici radi pridejo tudi tisti, ki se nimajo za kristjane, so morda drugače verni, ali pa sploh niso verni. Pomembno je, da v srcu dobro mislijo, saj tudi božična pesem angelov poje: »Mir ljudem na zemlji, ki so blage volje.« Tisto najlepše, najglobje in najbolj pristno je moč izpovedati le s preprosto in čudovito melodijo.
Res je, da bodo tudi božično novoletni dnevi kmalu minili in znova bo potrebno ubrati pot v službo, šolo ali oditi drugam. Tudi sveta družina je našla majhno domačo žival, ki jo je ponesel v Egipt, se pravi, v tujino. Pa vendar so tudi na tej poti Jezus, Marija in Jožef srečevali dobre ljudi, da so se lahko nahranili, pogreli in napojili svojega osliča.
V času, ki je pred nami, bomo tudi mi povabljeni, da postanemo takšni dobri ljudje, ki pomagamo, da se prezebli ogrejejo, lačni nahranijo ter prizadeti prejmejo tolažbo.
Kot rektor svetišča na Sveti Gori in gvardijan skupnosti Frančiškovih bratov vam vzklikam: Dobrodošli na Sveti Gori! Mati Marija z novorojenim otrokom v naročju vas pričakuje! Za vas smo v baziliki pripravili prostrane jaslice, ki ponazarjajo našo lepo pokrajino in ki hkrati govore, da je Bog ustvaril ta svet za to, da bi po njem hodil njegov ljubljeni sin, naš Odrešenik. Krščanskega Boga ni strah biti človek. Daleč od tega, da bi hotel, da bi zapuščali ta svet in zanemarjali svoje telo, prav obratno, on prihaja v telesni podobi in biva sredi med nami, da bi tudi mi ljubili ta svet in ga varovali ter prihajali drug drugemu naproti. Bog se je najlepše razkril v človeški podobi, v podobi otroka, ki je sicer nebogljen, a ki se nam vendarle smehlja in nas blagoslavlja. Zato tudi mi lahko postanemo najbolj Božji le takrat, ko postanemo vedno bolj človeški.
Frančiškovi bratje vam želimo globoko doživetje božičnih skrivnosti, ko se nam božja dobrota razkriva v novorojenem otroku, ki nas vabi k sebi. Naj vas blagoslovi in vam nakloni zdravja in sreče v Novem letu 2023.
Nasvidenje na Sveti Gori!
Objavljeno v: 1001 solkanski časopis december 2022
