Celoten pogovor je objavljen na »Vedno, ko človek pride do dna, je priložnost za odriv navzgor« (svet24.si)
Biti frančiškanski pater na Sveti Gori je lepo. Pogosto rečem, da je nasploh biti duhovnik nekaj najlepšega. Duhovnik ima pred seboj ljudi, ki so različni v vseh pogledih: razmišljanju, gledanju na svet, verovanju, spolni usmerjenosti, barvi koži, talentih,… ampak to ni bistveno. Duhovnika zanima človek v svoji enkratnosti in hkrati v njegovem poslanstvu, ki je dan vsakomur.
Ustvarjeni smo kot zelo različni ljudje, ravno zato, da se naučimo dopolnjevati drug drugega. Različnost nas bogati. Zato sem vesel vsakega novega dne in vsakega novega srečanja. In v teh dneh smo patri še posebej na razpolago ljudem: nekateri si želijo pred prazniki svete spovedi, drugi, da imamo zanje čas in nam lahko povedo, kaj se v njihovem srcu dogaja oz., kaj jih še posebej skrbi; s tretjimi pa si izmenjamo besedo upanja.
A včasih je dovolj, da se samo objamemo in si dovolimo, da smo vsi na svoj način enkratni, izjemni.
