MAŠA NA BOČU, 27.4. 2016 ob 10.15 v cerkvici sv. Miklavža
UVOD
Dragi prijatelji in tovariši, spoštovani vsi, ki cenite veliko junaštvo naših fantov, ki so žrtvovali svoja življenja v začetku marcu l. 1945, da bi 40 neoboroženih mladeničev živelo najprej svojo mladost in mladostno upanje. Ko danes zanje opravljamo sveto daritev, moramo biti iskreni in si priznati, da v nas ni takšnega junaštva, ki bi bilo sposobno takšne žrtve. V našem srcu tudi ni tolikšne dobrote, ki jo je zmožen le Bog, da bi bili sposobni odpuščanja. Naj usmiljeni in vzvišeni Bog posveti v naša srca in nam pomaga, da se bomo v duhu povezali z našimi pokojnimi in z vsemi žrtvami in da bo tudi naše srce pri obhajanju te mašne daritve osvobojeno grenkobe, bolečine in vsakega zla.
PRIDIGA
Spoštovani in dragi bratje in sestre!
Danes smo se zbrali v tej lepi majhni cerkvi sv. Miklavža. Spomin v naše otroštvo nam pravi, da sv. Miklavž pripada otroškim sanjam in predstavlja dobrega moža, ki je nam, otrokom delil dobrote in veselje. K temu svetniku se danes obračamo, ko prosimo in molimo za padle borce in tudi za vse civilne žrtve ter vse naše drage preminule v II. svetovni vojni. Naj sv. Miklavž posreduje zanje pri dobrem Bogu in jim izprosi večni mir in pokoj, tisto novo življenje, kjer ni več solza in bridkosti, kjer ostajata le ljubezen in mir. Toda danes nas navdaja občutek, da so oni bili podoba tega dobrega moža, sv. Miklavža, saj so podarili največ, kar so imeli in kar so bili, sebe samega, se pravi svoje življenje. Včasih imamo občutek, da tega njihovega daru nismo vredni, saj morda sami ne cenimo dovolj življenja naših mladih, predvsem pa ne vrednot, za katere so se naši padli žrtvovali. Njihov žrtev pomenijo skrb in darežljivost do mladih, zato smo tudi mi poklicani, da se za mlade žrtvujemo in jim omogočimo, da ostanejo doma, v tej naši čudoviti deželi. Da gojijo še naprej slovenski jezik in pesem, da vzpostavljajo odnose prijateljstva in kažejo upajoči obraz drug drugemu in vsemu svetu.
Spomnimo se, da je marca l. 1945 slovenska partizanska narodna vojska medse sprejela lepo število mladih slovenskih fantov. Iztrgala jih je Tretjemu rajhu, ki je že doživljal smrtne krče, a je bil v teh zadnjih mesecih svojega obstaja še hujši, saj se grozodejstva niso nehala, ampak je k njim silil celo mladoletne ljudi, ko jim je dajal nacistične uniforme. Te naše mlade fantje je obkolila utelešena človeška nacistična hudobija. Takrat se je peščica partizanov odločila, da bo prebila sovražnikov obroč tudi za ceno svojega življenja. Odgovornost do mladih je bila velika, veliko pa je bilo tudi njihove srce, ki je porodilo zavest o potrebnosti in vrednosti žrtve. Tako kot piše v Evangeliju: »Če zrno ne pade v zemljo in če ne umrje, ne obrodi sadu.«
Najbrž ni nepomemben podatek, da je med 8-timi padlimi borci bil tudi partizan ukrajinskega rodu. Med slovenske borce naj bi prišel, ker je uspel uiti iz nemškega ujetništva. Kakšno čudovito moč in junaštvo prinaša hrepenenje po svobodi! Toda danes se nam zdi najbolj pomembno, da je tudi on s svojo žrtvijo pokazal, kako se duša žrtvovanja in velikodušnosti pretaka med vsemi narodi in da se Slovenci znamo povezovati z vsemi ljudmi dobre volje, kadar gre za skupne ideale. Ta vrednota povezovanja in solidarnosti je pomembna tudi danes, ko se trudimo, da bi ustvarili novo skupno širšo evropsko domovino.
Spoštovani in dragi bratje in sestre, ko v teh trenutkih razmišljamo o izjemnem dejanju naših padlih in o trpljenju naših ljudi, ki so v stalni ogroženosti šteli dneve do dneva svobode, si ponovno prikličimo v zavest ideale, ki so jih v sebi nosili naši borci in vse civilne žrtve hude morije. To je bil ideal domovine, ki pomeni najprej naš slovenski jezik. Čudovito melodijo in izrazno bogastvo našega jezika moramo ohraniti in negovati, saj v tem jeziku pojemo, razmišljamo, se učimo in tudi ljubimo in molimo. Naš jezik nam omogoča pristne prijateljske in lepe sosedske odnose, zato ga nikar ne zametujmo. Naslednja vrednota je naša dežela. Res je, da industrijski uspehi narekujejo, da bi naše lepo in čisto pokrajino žrtvovali za dobiček. Toda za našo lepo deželo so ljudje umirali in ni takšnega denarja, ki bi bil vreden njene lepote. In nenazadnje, mladi, ki so se umikali in imeli v zavesti, da ji lahko naslednji trenutek ne bo več, so tako kot so jih učile njihove matere in očetje, molili. V upanju, da jih spremlja dobri Bog, so dočakali konec morije 2. svetovne vojne in konca gorja. Ti mladi nam govorijo, da obstajajo tudi duhovne vrednote, ki nam pomagajo preživeti in ohranjati pogum za jutrišnji dan.
_________________________________________________________________________
