Uvod v mašo
Dragi prijatelji, dragi bratje in sestre.
Zbrali smo se pri spominski sveti maši za vse padle borce in civilne žrtve. Da bi se naša srca iskreno povezala z njimi, ki so se za nas žrtvovali, naj Bog posveti naša srca in z nam podari tisto ljubezen, ki bo tudi našo daritev naredil za sveto.
Pridiga
Spoštovani vsi navzoči, dragi prijatelji in tovariši, dragi bratje in sestre !
Ponovno smo se zbrali na kraju, kjer je skupina slovenskih fantov skupaj z ukrajinskim vojakom bila pripravljena žrtvovati se, da bi rešila svoje nove, še neoborožene tovariše.
Zelo zanimivo je, da so tudi v prvih stoletjih krščanstva mladi krščanski fantje radi vstopili v rimsko vojsko, da bi pokazali, kako je lahko tudi vojak plemenit, ta, ki ne ropa in ne pleni, ampak je velikodušen mladenič, ki brani nemočne in zatirane. Eden izmed njih je tudi v Sloveniji in med slovanskimi narodi zelo priljubljen svetnik, sveti Jurij, ki je godoval to nedeljo. Po Sloveniji ima več kot 70 kapel in cerkva, kjer ga upodabljajo, kako s svojo sulico premaguje zmaja. Že takrat in tudi danes vemo, da je ta zmaj prispodoba za vse hudo in zlo, ki ga je takrat, v starodavnih časih predstavljalo rimsko cesarstvo.
Tudi naši partizanski mladeniči so se uprli zlu nacistične ideologije, ki je hotela ne samo slovensko, ampak tudi slovansko dušo pregnati iz površja zemlje. Osem mladih ljudi se je žrtvovalo za ideal, ki je zahteval, da zlo fašizma in nacizma ne sme zmagati. Toda prav sv. Jurij nas s svojo močno simboliko opozarja, da je pogosto veliko večje zlo še v nas samih in da ga je še težje premagati. To je zlo sebičnosti, vase zagledanosti in zlo brezbrižnosti do trpljenja drugih. Ko se danes spominjamo junaštva naših fantov v antifašističnem boju, ne smemo pozabiti, da so za ta korak najprej premagali lastno samoljubje, tudi upravičeno željo, da bi živeli svoje mladostno radost in pokazali, da še več, kakor njihova želja po samo uresničitvi, pomeni prijateljstvo do vrstnikov, ki so bili nemočni in neoboroženi.
Tudi evangelij, ki smo ga pravkar danes prebrali, pravi, da če gorčično zrno ne pade v zemljo in ne izgine, ne obrodi obilo sadu. Naši junaki v partizanih so padli in umrli, ter s tem obrodili obilo sadu: to je sad svobodnega življenja, predvsem pa je sad, ki pomeni radost in veselje, ker danes lahko govorimo naš slovenski jezik, pojemo naše pesmi in izražamo tisto, kar najbolj čutimo v sebi.
Kristjani pa verujemo, da se z našimi pokojnimi junaki lahko tudi pogovarjamo in ta pogovor imenujemo molitev. V molitvi jih bomo prosili, naj tudi nam izprosijo pogum in junaštvo, da se ne bomo nikoli predali kruti zgodovini, ampak vztrajali na svojih položajih, ki jih ima vsak v svojem življenju in poslanstvu ter pri tem branili nemočne, krhke in mlade ljudi ter povsod gradili solidarno prijateljstvo v lepoti slovenskega jezika in pesmi.
Naj nas Nebeški Oče usliši. Amen
…
