UVOD V MAŠO (30. 10. 2015, sv. Jernej)
Spoštovani častni predsednik ZB tov. Janez Stanovnik, spoštovani Krajevni odbor ZB Spodnja Šiška za pobudo današnje svete maše, dragi prijatelji in tovariši, dragi bratje in sestre.
Spoštovani svojci in prijatelji vseh tistih, ki so med vojno padli v boju zoper zlo, ki se je imenovalo fašizem in nacizem, ter svojci tistih, ki so morali trpeti v Ljubljani, obdani z žico, in bili kasneje odpeljani v izgnanstvo ali pa so čakali na usmrtitev po zaporih.
Danes smo se zbrali, da bi počastili njihov spomin in prosili Dobroto samo, ki jo kristjani imenujemo Bog, naj jim nakloni zasluženi mir in pokoj. Ko so naši dragi umirali ali pa čakali na usmrtitev, in tudi med bojem, ko niso vedeli, ali bodo preživeli ali ne, so se spraševali, kje neki je vendar Bog? Če so imeli ob sebi prijatelja, ki jih je bodril in spodbujal, so lahko spoznali, da je Bog čisto blizu, da z njimi trpi in joče. Prof. Jezernik pravi, da so po taboriščih lažje preživeli tisti, ki so se odrekli kruhu kot hrani in iz njega napravili križe in molke. Naj jih ljubeznivi in tolažeči Bog sprejme k sebi, v svoj objem. Vemo pa, da je edino Bog popoln, nam vsem do tega še veliko manjka. Tudi naši dragi rajni so bili čudovite osebe, toda bili so samo ljudje. Naj njim in nam Bog odpusti naše pomanjkljivosti, nepopolnosti in tudi grehe, naj očisti in obnovi srca vseh, da bomo v iskrenosti obhajali to sveto daritev.
UVOD V POZDRAV MIRU:
Pričevalce iz prve Cerkve – ki je bila cvetoča v junaštvu in pogumu – še danes kličemo tovariši mučenci. Toda zanje največje junaštvo ni bilo telesno trpljenje, ampak to, da so bili širokega in odprtega srca do vseh ljudi. Tako tudi mi: ne sprašujmo drug drugega, kaj kdo misli ali v kaj veruje, ampak si kot tovariši zaželimo miru in spoštovanja.
PRIDIGA (sv. Jernej, 30. 10. 2015 ob 18h)
Tukaj smo se zbrali, da počastimo tiste, ki so med vojno podarili svoje življenje za vrednote lepega slovenskega jezika, da obudimo spomin na tiste, ki so želeli, da bi bili med seboj prijatelji, bratje in sestre, na tiste, ki so se bojevali za domovino. To so bila po večini mlada življenja, ki jim je bila svoboda najvišji ideal. Tudi okupator se je čudil, kako ta mlada življenja zlahka padajo, s kolikšno velikodušnostjo!
Toda naši pokojni so imeli višje vrednote kot je golo preživetje, verovali so v svobodo in prepričani so bili, da ima trpljenje smisel, da njihove žrtve niso zaman in da bo njihova življenjska daritev obrodila sadove za prihodnje rodove.
V današnjem času in prostoru smo mi odgovorni za to, da počastimo spomin nanje in da jim izkažemo spoštovanje tako, da tudi mi sami spoštujemo vrednote prijateljstva in pristne besede, za katere so se oni žrtvovali in ki odpirajo pot v večnost.
Kdo sploh pride v večnost in kako pride večnost k nam, pa nam danes na presenetljiv način odgovarja evangelij. Vsak izmed nas ima svojo predstavo o tem, kdo si zasluži nebesa in kdo ne, a Kristus nas vedno znova preseneča in nas presega v svoji darežljivosti in usmiljenju. V evangeliju smo slišali: »V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Če bi ne bilo tako, bi vam bil povedal, ker odhajam, da vam prostor pripravim …« Ljudje smo zelo različni, različno gledamo na svet, imamo različne načine verovanja … evangelij pa pravi, da Bog pripravlja prostor za vse nas; za vsakogar izmed nas; če smo še tako drugačni, nam dobri Bog vsem pripravlja bivališče v večnosti.
Zato nas današnji evangelij vodi k spominu na mrtve in k prebujanju zavedanja o tem, kaj čaka tudi nas. Sveto besedilo nas opominja, da naj ne nehamo spoštovati drug drugega in naj verjamemo v dobroto vsakega človeka. Saj tudi Kristus spoštuje enkratnost vsakega izmed nas in za vsakogar pripravlja bivališče v večnosti.
Spomin na naše rajne, ki so med vojno večinoma zelo mladi umrli, nas ponovno vabi, da kljub letom, ki jih že štejemo, pomladimo svoje srce, in sicer s tem, da poživimo vrednote slovenstva, pristne slovenske besede in ljubezni do domovine ter hkrati v srcu obudimo tudi vero in pripravljenost za te vrednote kaj žrtvovati. Toda svoje žrtve ne okličimo za edino zveličavne! Drug drugemu priznajmo mladostni idealizem, iskrenost srca in spoštujmo pristne vrednote, za katere živimo in se žrtvujemo.
Nekoč bomo vsi presenečeni: najprej nad tem, kako je Bog dober, usmiljen in velikodušen do nas, in potem nad tem, koliko lepih misli in čistega hrepenenja, pa tudi bridkega trpljenja je bilo skritega v naših srcih. Zato je ta trenutek naša dolžnost, da smo drug do drugega dobri in prizanesljivi ter da si znamo in zmoremo dati za stvari, ki so dobre in plemenite, iskreno priznanje. Naj nam k temu pomagajo tudi naši dragi pokojni, ki se jih danes spominjamo ter zanje prosimo in molimo.
pater Bogdan Knavs
ZAKLJUČEK MAŠE. PRED BLAGOSLOVOM.
Spoštovani svojci, dragi bratje in sestre,
danes smo molili za dušni pokoj vseh naših rajnih. Srčno upamo, da so našli svoj mir in da se bodo njihove duše odpočile v Bogu. Oni so že na cilju, mi še nismo, mi smo še vedno na poti življenja, kjer padamo in vstajamo, si odpuščamo in prosimo Boga, naj tudi nam nakloni svoje usmiljenje. Da na tej poti ne bi pozabili naših dragih pokojnih, da bi uresničevali ideale poštenja, domoljubja in prijateljstva, prosimo Božjega blagoslova.
_________________________________________________________________________
