V soboto, 17. 6. 2017, sem bil na slovesnosti v Kostelu (mednarodna slovesnost ob 75. obletnici prvega osvobojenega ozemlja, 75. obletnici italijanske ofenzive in 74. letnici bojev XVIII. slovenske partizanske divizije v Gorskem Kotarju). To, kar me je posebej prevzelo, je, da ni šlo samo za spominsko slovesnost spopadov našega odporniškega gibanja s fašistično italijansko vojsko, ampak da je slavnostni govornik, bivši predsednik Republike Slovenije, g. Milan Kučan, spregovoril o pomembnosti lepih odnosov med Slovenci in Hrvati. Takšni pomirjujoči govori so te dneve še posebej pomembni, saj kmalu pričakujemo arbitražno sodbo o slovensko – hrvaški meji in smo že zaskrbljeni, kako bodo naši sosedi sprejeli mednarodno razsodbo. Zato je res prav, da si v spomin prikličemo prijateljske in bratske odnose s sosednjim hrvaškim narodom, saj je slovensko – hrvaška etnična meja najbrž ena redkih meja v Evropi, ki ni zaznamovana s krvjo.
Spomnimo se, da ti prijateljski odnosi segajo zelo daleč, prav tja do Trubarja, ki je tudi Hrvatom izdajal knjige v njihovem jeziku. Tudi obe sosednji Cerkvi sta bili tradicionalno povezani, saj smo Slovenci in Hrvati skupaj romali v naša Marijina svetišča, ali pa se tudi spomnimo, kako so slovenski duhovniki pomagali hrvaškim ter obratno. Nekateri slovenski duhovniki so na Hrvaškem postali višji redovni predstojniki (p. Vendelin Vošnjak, ki je sedaj kandidat za blaženega), ali pa tudi škofje, ki so npr. na Krku reševali glagoljaško bogoslužje, čudovito hrvaško kulturno dediščino. Spomnimo se tudi, da so bili med 2. svetovno vojno slovenski duhovniki lepo sprejeti v Zagrebški škofiji ter da so naši mladi fantje hodili po vojni v hrvaška mala semenišča (ker jih v Sloveniji takrat ni bilo). Navsezadnje se je tudi blaženi Anton Martin Slomšek leto dni šolal v Senju.
Ob koncu slovesnosti je spregovoril še predstavnik hrvaške obmejne skupnosti in posebej izpostavil vsakodnevno povezavo dveh sosednjih narodov. Vse te pozitivne zgodovinske izkušnje ter tudi naše vsakodnevno sosedsko in dopustniško srečevanje nam lahko pomaga, da bomo prerasli napetosti, ki jih narekuje nacionalizem, ali pa politična strategija. Kar je človeško, je temeljno in prijateljski človeški odnosi so najboljša podlaga, da pride kdaj tudi do državniškega razumevanja.
