Igmanski marš nas spominja na pohod Mojzesa in njegovega ljudstva iz egiptovske sužnosti v svobodo. Tudi partizani iz 1. proletarske brigade so korakali k svobodi. Bila je huda zima, velik mraz, toda sonce svobode je žarelo v njihovih dušah in jih grelo. Temna je bila njihova noč, toda svetila je luna na nebu, ki je govorila o njihovem idealizmu, še bolj pa so žarele njihove oči, ki so svetile pot drugim tovarišem.
19 ur marša spada k epopeji partizanskega boja, hkrati pa nam pove, kaj vse je zmožno uporno, bojevito in ljubeče srce. Kar se mi zdi najlepše pa je to, da borci niso odpisali nemočnih, ampak so jim pri hoji pomagali. Med nami je bil tudi tovariš Bine, ki se je kot enajstletni deček udeležil tega marša. Zato lahko danes priča ne samo o junaštvu naših partizanov, ampak tudi o njihovi človekoljubnosti.
Proletarska brigada je bila simbol bratstva južno slovanskih narodov. Prav to dejstvo je lahko tudi danes simbol ne samo današnjih balkanskih narodov, ampak ideal vse Evrope. V nas prihaja spoznanje: Če je bratstvo povezano z idealom svobode, s spoštovanjem vsake kulture in vsakega jezika, potem ta bratska ljubezen lahko premaga vsak napor, bolečino, lakoto in žejo ter na koncu poti vedno zmaga.
Naj nam bo njihov nadčloveški napor v spodbudo, da se bomo tudi mi danes vsak na svojem mestu resnično prizadevali za spoštovanje vseh in vsakogar.
Hvala za čudovita druženja, utrjevanje prijateljstev in hkrati za mnoga nova poznanstva v Bosni in Hercegovini. Vesel sem, da sem lahko sodeloval na pohodu od Brezovače do Velikega polja.
Posebna zahvala za gostoljubnost Aleksandri in Francu Jankoviču ter za milost, da sem smel biti z Albinom Pibernikom in poslušati mnoge zgodbe, ki jih prinaša življenje.
