Včeraj popoldne (9. 6.) sem bil na povabilo Krajevne skupnosti Otlica – Kovk in ZZB za vrednote NOB Ajdovščina – Vipava slavnostni govornik ob 80 letnici spominske slovesnosti pri Mihelu. Hvala za izkazano čast, da sem smel danes spregovoriti in da smo skupaj zmolili. Prilagam nagovor:
Dragi prijatelji in tovariši, dragi bratje in sestre, še posebej domači in svojci, povezani z junaki, ki se jih danes spominjamo, spoštovani vsi navzoči!
Zbrali smo se na tem svetem kraju, kjer se spominjamo tragičnih dogodkov pred 80. leti, ko tiranski režim ni prenesel, da bi govorili slovenski jezik in da bi prepevali v zvenu in lepoti domače besede. Sovražil je slovenske domoljube in ni dovolil temeljne človekoljubnosti, ki narekuje, da nam je mar za bolne in ranjene. Takrat jih je še posebej motila skrb za vse ranjence v bolnici Franja. Zato so 15. junija 1944 nemški okupatorji na zvit način prišli preko gozdnih poti sredi belega dneva in začeli uničevati vse, kar je uhajalo njihovemu namišljenemu tisoč letnemu rajhu. Presenečeni smo nad njihovo krutostjo in oholostjo. Toda vedeti moramo, da so sredi junija pred 80 leti že slutili, kako njihova moč pojenja, zato so hoteli še z večjim nasiljem obvladovali vso Evropo. Njihovi pomočniki italijanski fašisti so se že dokaj zlomili, želeli so jih nadomestiti še z večjo gospodovalnostjo ter s svojo prevzetnostjo dokazati, da se je tudi zavezniško izkrcanje v Normandiji pred nekaj dnevi ustavilo ob obali in ne more napredovati. Na vzhodni – ruski fronti, so si delali utvare, da so bojne linije še trdne v Belorusiji – in da se konec junija silovita ruska ofenziva pod imenom operacija Bagration, ki bo praktično odpihnila nemško armadno skupino Center, čista neresničnost in da se še daleč ne bo začela.
S svojo silovitostjo in z mislijo, da jim vse pripada, ker je pač vse njihovo, so pridrli v vas, presenetili domačine in tri partizanske kurirje, ter začeli s preiskovanjem, zasliševanjem ter nadaljevali z ubijanjem, požiganjem in uničevanjem. Še preje so oplenili vse, kar se je dalo… Odšli so šele naslednji dan, ko so se prepričali, da v požganih hišah ni več življenja. S seboj so odpeljali, mlada dekleta in fanta, jih strpali v goriške zapore in potem poslali naprej v uničevalna taborišča. Štirje med njimi nimajo groba, njihovi zemeljski ostanki so ostali v tuji zemlji.
Spoštovani in dragi rojaki! Naš privilegij in hkrati sveta dolžnost je, da smo danes tukaj in da nadvse spoštljivo obudimo spomin na naše junake, ki so vedeli, kje je resnica in kje je dobro. Vedli so, da kljub žrtvi in morda celo neuspehu, delajo prav in zgodovina bo s ponosom govorila o njih. Niso zgolj sedeli doma in čakali, kaj se bo zgodilo, ampak so šli pogumno in z velikim upanjem v gozd v partizane. Vemo, da jim ni bilo niti najmanj lahko: lakota in žeja, neprespanost, mraz in slaba obleka, stalna nevarnost sovražnika,…. Domačini, ki so ostali doma, so prav tako po najboljših močeh pomagali: zbirali hrano in material za bolnico Franjo. Vsak dobrosrčen in požrtvovalen človek je po svojih najboljših močeh poskušal pomagati, da bi skupaj premagali sovražnika, ki je hotel uničiti vse, kar je bilo slovenskega. Osebno sem prepričan, da je poseben milostni dar, če se človek v takšnih hudih razmerah zna pravilno odločiti in se v prelomnih trenutkih zave, da je mogoče preživeti le v skupnem boju ter v skupni vzajemni pomoči. Ne dvomim, da so se ti naše fantje in možje, dekleta in žene obračali po pomoč z molitvijo k Svetemu Duhu, ki nas vsak dan navdihuje, spodbuja in opogumlja k dobremu.
Spomin na te tragične dogodke pa je hkrati spodbuda za nas vse, da je tudi naše srce pripravljeno darovati se drug za drugega in skrbeti za najbolj ranljive ter te s posebnimi potrebami. Prav tako je potrebno obuditi našo zavest, ki pravi, da je za obstoj in lepoto našega slovenskega jezika nujno tudi kaj žrtvovati. Gotovo je ob spominu na slovenske žrtve naša dolžnost, da se trudimo biti častni in ponosni ljudje v svojih besedah in dejanjih: tovariški, prijateljski, solidarni, pošteni, velikodušni… To so vrednote, ki so med vojno povezovale naše ljudi, zanje so se trudili, prizadevali in nenazadnje tudi žrtvovali svoja življenja.
Ko se spominjamo treh mladih kurirjev in vseh domačinov, ki so se žrtvovali za človekoljubni ideal, pa molimo tudi za vse, ki so med vojno krivično trpeli in ki so svojo darežljivost plačali z življenjem v zaporu in izgnanstvu. Naj nas navdihujejo, da bomo njihovi vredni posnemovalci vrednot in jih z novo svežino zaživeli na naši zemlji, ki jo ne zapuščamo, ampak ljubimo še naprej. Za to molimo k nebeškemu očetu: Oče nas, ki si v nebesih…. Sledi še blagoslov.
