Po jutranji maši sem se v sredo, 1. novembra 2023, odzval povabilu Mestne občine Nova Gorica, ki že vrsto let prosi samostan na Sveti Gori, da sodelujemo pri komemorativni slovesnosti v spominskem parku na Trnovem.
Ob 11. uri sem imel priložnostni nagovor in molitev z blagoslovom. Popoldne ob 14. uri pa je bila še spominska slovesnost v Vrtojbi s podobno vsebino.
Na obeh spominskih slovesnostih sem spomnil, da ja naša dolžnost in hkrati privilegij, da smemo počastiti spomin na naše odporniško gibanje, na partizane, ki sta jim bila slovenski jezik in slovenska zemlja nekaj svetega. Pomembno je, da se zavemo, kako smo na svetem kraju, kjer globoka vez z našimi predniki še posebej zaživi. Naj nas naši pokojni navdihujejo, da bomo mi, tisti čas, ki nam je še odmerjen na tem svetu, lahko naredili čim več dobrega in plemenitega. Tako se bodo lahko tudi zanamci ustavili na našem grobu in rekli: Ti so pa častno izpolnili svoje poslanstvo, poslanstvo biti dober človek in zvest izročilom svojih očetov!
Ob takšnih trenutkih se lahko tudi vprašamo: Kaj pa lahko jaz storim kot posameznik? O, veliko. Vsak dober zgled bo v spodbudo in navdih drugim.
Naj delim z Vami navdihujočo zgodbo Franca Huberja, Slovenca na avstrijskem Koroškem, ki je po maminem prevzel še očimov priimek Jagerstatter. Rojen je bil leta 1907, poročil se je leta 1936, imel tri majhne hčerke in že prvo dejanje pove o njem, da je bil pogumen mož: aprila 1938 je bil edini, ki je v svojem kraju glasoval proti priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji. Vemo, da so nacisti razumeli priključene dežele kot svoje in zato so smatrali vse fante in moške so vojaške obveznike. Franc je bil tukaj še bolj dosleden in poslušen svoji vesti, ki je nasprotovala ubijanju ter vztrajal, da ne bo vzel orožja v roke. Nacisti niso poznali milosti: avgusta 1943 so ga obglavili. Toda te zgodbe še ni konec: prvič je njegovo zgodbo v dokumentarnem filmu predstavil nek ameriški sociolog. Za ta film in za zgodbo našega junaka Franca je izvedel tudi visoki uradnik v obrambnem ministrstvu ZDA v času vietnamske vojne. Uradnik je razpolagal s pomembnimi podatki o tej strašni vojski: če bi jih razkril javnosti, bi se vojna verjetno prej končala. Toda njegova (danes bi rekli zvižgaška) »kariera« bi bila uničena. Kaj naj stori, da bo prav, je razmišljal. In rekel si je: »Če je zmogel Franc, bom tudi jaz!«
Vidimo, kako ima lahko tudi sleherni posameznik lahko pomembno vlogo in kako pomembno je, da opazimo dobre, pozitivne zglede. Prosimo v naši molitvi »Oče naš« nebeškega Očeta za vse naše pokojne, ki so vedeli, kaj je prav, naj nas iz večnosti navdihujejo, da bomo tudi mi pogumni, pošteni, solidarni in tovariški.
