PRED ZAČETKOM MAŠE 31. 10. 2013
Spoštovani svojci in prijatelji vseh tistih, ki so med vojno padli po naših gozdovih, bili odpeljani v izgnanstvo ali pa so čakali na usmrtitev po zaporih. Obračam se tudi k Vam, ki ste imeli nekoga, ki Vam je bil blizu, pa je bil ubit nedavno, ob osamosvojitveni vojni .
Danes smo se zbrali, da bi počastili njihov spomin in prosili Dobroto samo, ki jo kristjani imenujemo Bog, naj jim nakloni zasluženi mir in pokoj. Ko so naši dragi umirali ali pa čakali na usmrtitev, in tudi med bojem, ko niso vedeli, ali bodo preživel ali ne, so se spraševali, kje neki je vendar Bog? Če so imeli ob sebi prijatelja, ki jih je bodril in spodbujal, so lahko spoznali, da je Bog čisto blizu, da z njimi trpi in joče. Kristjani tega ljubeznivega in tolažečega Boga poznamo pod imenom Kristus, Križani in Vstali Gospod.
Ime Kristus je rad izgovarjal tudi mlad slovenski fant, ki se je znašel v taborišču Mauthausen. Začutil je, da bo lažje slišal Kristusove tolažilne besede s križa, ko bo tudi sam izdelal takšno znamenje trpljenja, smrti, a tudi upanja.
Tukaj pred nami je križ, ki ga je ta mladenič pred svojo smrtjo v taborišču izročil svojemu prijatelju in ga prosil, naj ga preda njegovi ljubljeni izvoljenki, ki bi jo umirajoči slovenski mladenič, žejen življenja, tako rad še enkrat videl in ji povedal, kako zelo rad jo ima.
Spoštovani, Križ ni samo znamenje smrti, ampak tudi upanja in ljubezni, ki nikoli ne mine. To je znamenje, ki nas lahko poveže z ljudmi, ki so nam najdražji oz. jih najbolj spoštujemo. V znamenju tega krščanskega upanja začnimo naš sveti obred: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
PO KRIŽU. Spoštovani. Vemo, da je popoln samo Bog, nam vsem do tega še veliko manjka. Tudi naši dragi rajni so bili čudovite osebe, toda bili so samo ljudje. Naj njim in nam Bog odpusti naše pomanjkljivosti, nepopolnosti in tudi grehe, naj očisti in obnovi naša srca, da bomo v iskrenosti obhajali to sveto daritev.
PRIDIGA, 31. 10. 2013, SVETA GORA
Spoštovani vsi zbrani, dragi bratje in sestre!
Znanstveniki, ki preučujejo človeka, pravijo, da je človek zares postal človek, ko je začel svojo pokojne pokopavati. Takrat človek ni samo izrazil svoje bolečine ob tem, da njegove ljubljene osebe ni več, ampak je z obredom pokopa povedal tudi, da bo rajni živel še naprej. Živel bo v njegovem srcu in spominu, preko obeležij na grobu; in človek je upal, da bo pokojni na neki simbolen način živel tudi naprej v večnosti.
Spomin na pokojne je eden od temeljev vsake kulture, zato se ob pogrebih, obletnicah in ob spominu na rajne vračamo k temeljnim vrednotam človeštva in zaradi tega tudi sami postajamo vedno bolj ljudje.
Spoštovani! Danes smo se zbrali, da bi se spomnili tistih, ki so nam še posebej dragi, saj so umrli zaradi tega, ker so ljubili slovensko zemljo, slovenski jezik in ker so tudi upali na boljšo, pravičneje urejeno družbo. Želimo se spomniti fantov in deklet, ki so zrasli iz vernih krščanskih družin, ki so znali moliti in so se zaradi ljubezni do svojega naroda povezali s slovenskim odporniškim gibanjem proti fašizmu in nacizmu ter odšli v partizane.
Ob vseh razpravljanjih o medvojnem času, ki jih poslušamo z različnih strani, ni omenjeno, da so bili partizanski fantje in dekleta večinoma verni ljudje, ki so v hudih trenutkih pomislili na najdražje in tudi molili. Psihologi vedo povedati, da takrat, ko vojak umira na fronti, največkrat kliče svojo mamo in svojega Boga. Zakaj bi bili naši slovenski fantje in dekleta drugačni od drugih žrtev vojnih bitk po Evropi in po svetu? Številne priče nam govorijo, koliko je pomenilo talcem, če jih je lahko obiskal slovenski duhovnik. Žal naši fantje in dekleta, ki so umrli v partizanskih vrstah, največkrat niso imeli tega milostnega daru, da bi lahko zaspali v zakramentalni spravi s seboj in z drugimi.
Danes, ko se jih spominjamo in ko obžalujemo, da so ugasnila tako mlada življenja, pa je prav, da se tudi mi sami trudimo, da ohranjamo ideale, za katere so oni umrli. Večina izmed njih je umrla za svoj narod in za slovenski jezik, kar je bilo še posebej značilno za Štajersko in Primorsko. To je bil jezik njihovih mater, v tem jeziku so slišali najlepše besede miline in ljubezni. V tem jeziku so dekleta prepevala svojo mladostno radost. Slovenski jezik je bil tudi jezik mladih slovenskih fantov, ki so z možatimi slovenskimi izrazi vstopali v svet odraslosti in svet svojih očetov.
Danes se spominjamo, da so ti fantje in dekleta, možje in žene, ljubili naša polja in travnike, gozdove in reke, bili so ponosni tudi na naše vasi in mesta, kamor so hodili v šole, da so se hranili z novimi znanji in delali načrte za prihodnost. Vse je tudi povezovala ista vera, vera v smisel njihove žrtve, v smisel trpljenja in tudi smrti, ki bo obrodila sadove za prihodnje rodove. To je bil ideal, v katerega so verjeli vsi, ki so umrli, pa naj so se imeli za kristjane, drugače verne ali pa so se izrekali za neverne.
Danes nočemo trditi, da so bili v partizanskem odporniškem gibanju vedno samo junaki in mučenci. Povsod, kjer smo ljudje, so tudi stranpota, je tudi zmota, zlo, greh, so napake. Pa vendar vse te pomanjkljivosti, ki so tako tipično človeške in kdaj tudi krute, ne morejo zamegliti veličine tistih src, ki so se nesebično podala v boj za svobodo otrok, za srečo mladih ljudi in za mirno življenje starih.
Danes bi se še posebej radi spomnili tistih, ki so bili od tujih vojakov, pobesnelih od nečloveških ideologij, pobiti na svojih domovih, odpeljani v izgnanstvo, kjer so umrli, ali pa so bili proti svoji volji potisnjeni v tuje uniforme in bili tako posredno ali neposredno žrtve teh uničujočih ideologij. Sedaj mislim tudi na duhovnike, ki so bili odpeljani v Dachau in Jesenovac, predvsem pa mi prihajajo na misel slovenski učitelji in učiteljice, ki so vztrajali pri slovenskih otrocih po vaseh, ki so nudile partizanom zatočišče. Prav je, da se spomnimo teh nedolžnih žrtev, nad katerimi se je znašal okupator, in da tudi v njih vidimo resnične junake.
Partizanski ter drugi borci in vsi, ki so jim stali ob strani in so prezgodaj umrli, v svojem življenju niso mogli vsega povedati svojim dragim. Niso jim mogli reči, da jih imajo radi, niso mogli prositi odpuščanja in tudi ne sami vsega odpustiti. Niso mogli izgovarjati besed molitve, ki bi jo morda tako radi izrekli, in kot sem že dejal, niso mogli biti deležni zakramentalnih skrivnosti.
Tukaj smo, spoštovani, da to naredimo namesto njih. Nekdo je že pred njimi trpel in šel na križ, nekdo je že pred njimi prestajal smrtni boj ter s križa odpuščal. Naj jih On, Kristus, sprejme v večno ljubezen, kjer ni več ne solza in ne vpitja.
Tisti, ki verujete v zakrament sprave in evharistično daritev ljubezni, ste zato povabljeni, da z menoj darujete to sveto mašo in da skupaj molimo za pokoj njihovih duš.
Tiste, ki znate moliti na ta ali oni način, vabim, da z menoj prosite Boga, naj jih sprejme in naj jim odpusti vse tisto, kar je bilo človeško nepopolno.
Tiste pa, ki Vam ni bilo dano, da bi bili vzgojeni v nagovarjanju Boga, a nosite v srcu iskrenost, poštenje in dobronamernost, vabim, da vse te fante in dekleta, može in žene, ohranite v lepem spominu in poskrbite za to, da bo veličina njihovih dejanj in žrtev znana tudi prihodnjim rodovom.
Gospod naj jim da mir in pokoj in večna luč naj jim sveti. Amen.
ZAKLJUČEK MAŠE. PRED BLAGOSLOVOM.
Spoštovani svojci, dragi bratje in sestre.
Danes smo moIili za dušni pokoj vseh naših rajnih. Srčno upamo, da so našli svoj mir in da se bodo njihove duše odpočile v Bogu. Oni so že na cilju, mi še nismo, mi smo še vedno na poti življenja, kjer padamo in vstajamo, si odpuščamo in prosimo Boga, naj tudi nam nakloni svoje usmiljenje. Da na tej poti ne bi pozabili naših dragih pokojnih, da bi uresničevali ideale poštenja, domoljubja in prijateljstva, prosimo Božjega blagoslova:
_________________________________________________________________________
