V četrtek popoldne (26. 10.) sem imel nagovor in molitev na pokopališču na Srednji Dobravi pri Kropi. Hvala KO ZB NOB Stane Žagar za povabilo. Prilagam svoj nagovor:
Dragi rojaki, spoštovani tovariši, dragi bratje in sestre in vsi navzoči!
Hvala za izkazano čast, da smem spregovoriti ob cerkvici, kamor me je mama redno peljala kot otroka, namreč na 16. avgusta smo počastili sv. Roka. Sv. Rok je živel v 14. stoletju, v času, ko je bilo veliko raznih bolezni, virusov, posebno nevarne pa so bile kuge in druge epidemije. V teh preizkušnjah je pokazal izjemno nesebičnost, stregel je bolnikom in s tem pokazal veliko sočutje, kot bi rekli danes, je bil zelo empatičen. Zdi se nam, da v našem času ponovno razsajajo različne »bolezni«, celo »kuge«, ki so še bolj nevarne za naše medčloveške odnose: To so kuge brezbrižnosti, ko nam ni mar za stiske drugega človeka, to je kuga laži – ko nekomu ni niti več nerodno ob izrečeni laži. To je kuga družbenega razdora, ko ne iščemo, kar nas povezuje in kar nam je skupno, ampak tisto, kar nas deli in ločuje…
Toda danes smo tukaj, da počastimo naše mrtve, naše prednike, ki pa so vedeli, kaj je prav in kaj je dobro zanje, za njihove drage in ves narod. Najprej se spomnimo vseh naših fantov in deklet, mož in žena, ki so vedeli, kaj je dolžnost do domovine in do skupnosti in šli v partizane. Hvala vsem, ki so sodelovali v odporniškem gibanju, hvala jim za njihovo nesebičnost, za njihov boj. Zaradi njihovega junaštva lahko danes govorimo slovenski jezik in da smo na svoji zemlji. Vendar ni nujno, da bo tako tudi ostalo. Zato se iz naših src dviga prošnja, naj nam bo iz Večnosti naklonjeno, da se zavemo, v kako lepi deželi živimo in kako lep je naš jezik s čudovito melodiko. Vemo, da ni samoumevno, da bo tako tudi ostalo, da bi ohranili našo blago govorico, se moramo znova zavestno truditi.
Iz zgodovine pa vemo, da je ohranjanje našega jezika in naše kulture hodilo z roko v roki s solidarnostjo, s tovarištvom, s sposobnostjo deliti. kar imam, pa tudi različne težave, kot so pomanjkanje, lakota, bolezni različne stiske. Vse to so živeli tudi partizani.
Zato se je danes potrebno vrniti k tem vrednotam. Znova pomislimo na solidarnost. Kristjani pri tem pomislimo na Boga, ki se je učlovečil, na Kristusa, ki je postal človek in bil solidaren z nami – z nami je trpel, doživljal naše stike in nas še danes opogumlja.
V teh dneh mislimo na naše drage rajne. Naj nas oni navdahnejo za globoka prijateljstva, preko katerih bomo še bolj pozorni in sočutni drug do drugega. Najprej smo poklicani k prijateljstvu s sosedi.
Toda, kdo pa pravzaprav sosed? To je tisti, ki je ob nas in ki z nami deli na eni strani našo žalost, nesreče in tegobe in na drugi strani tudi naše uspehe in veselje. Podobno pa tudi mi delimo z njim vse dobro in hudo. To pomeni, da njegova stiska gane tudi nas, se nas globoko dotakne. Zaradi tega razumemo njegove potrebe in pomanjkanja, ter se znamo z njim žalostiti. Hkrati pa tudi veseliti njegovega zadovoljstva. Če smo tega sposobni z vsemi ljudmi, lahko takšen medsebojni odnos imenujemo svetovno bratstvo.
Sedaj smo se skupaj zbrali na pokopališču. Zato je še posebej pomembno, da se zavemo, kako smo na svetem kraju, kjer globoka vez z našimi predniki še posebej zaživi. V duhu se pokojnih spominjamo na kolenih in se zanje Bogu zahvaljujemo.
Na poti k Vam in na to spominsko slovesnost, sem se ustavil na pokopališču v Mošnjah ter pokleknil na grobu staršev. To storim ob vsakem obisku njunega groba. Vsak dan se ju spominjam v molitvi in dobrih mislih v veliki hvaležnosti, da sem lahko danes to, kar sem. Ob vsakem obisku pokopališča je pomenljivo, da se zavemo, kje so naše korenine, da, prav pri naših dragih pokojnih. Mi smo deblo in če smo v stiku s koreninami, lahko obrodimo v ustvarjalni zvestobi bogate sadove. Obogateni z dediščino naših pokojnih prinašamo tudi drugim njihovo duhovno in kulturno bogastvo.
Danes si priznajmo, da nismo slučajno tukaj, ampak da sprejmemo preko naših pokojnih tudi njihovo poslanstvo, ki ga v našem času delimo z drugimi na nov način, z veliko mero nove iskrivosti, domiselnosti in pogumom. Ustvarjeni smo kot različni ljudje in zato se tudi dopolnjujemo. Naj nas naši pokojni navdihujejo, da bomo tisti čas, ki nam je še odmerjen na tem svetu, lahko naredili čim več dobrega in plemenitega. Tako se bodo lahko tudi zanamci ustavili na našem grobu, in rekli: Ti so pa častno izpolnili svoje poslanstvo, poslanstvo biti dober človek!
Morda se boste ta trenutek vprašali: Kaj pa lahko jaz storim kot posameznik? O, veliko. Vsak dober zgled nam je v spodbudo in navdih. Naj delim z Vami navdihujočo zgodbo Franca Huberja, Slovenca na avstrijskem Koroškem, ki je po mamini poroki prevzel očimov priimek Jagerstatter. Rojen je bil leta 1907, poročil se je leta 1936, imel tri majhne hčerke in že prvo dejanje pove o njem, da je bil pogumen: aprila 1938 je bil edini, ki je v svojem kraju glasoval proti priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji. Vemo, da so nacisti razumeli priključene dežele kot svoje in zato smatrali vse fante in moške so vojaške obveznike. Franc je bil tukaj še bolj dosleden in poslušen svoji vesti, ki je nasprotovala ubijanju ter vztrajal, da ne bo vzel orožja v roke. Nacisti niso poznali milosti: avgusta 1943 so ga obglavili. Toda zgodbe še ni konec: prvič je njegovo zgodbo v dokumentarnem filmu predstavil ameriški sociolog. Za ta film in za zgodbo našega junaka Franca je izvedel tudi visoki uradnik v obrambnem ministrstvu ZDA v času vietnamske vojne. Uradnik je razpolagal s pomembnimi podatki o tej strašni vojski: če bi jih razkril javnosti, bi se vojna verjetno prej končala. Toda njegova (danes bi rekli zvižgaška) »kariera« bi bila uničena. Kaj naj stori, da bo prav, je razmišljal. In rekel si je: »Če je zmogel Franc, bom tudi jaz!«
Vidimo, kako ima prav sleherni posameznik lahko pomembno vlogo in kako pomembno je, da opazimo dobre, pozitivne zglede. Prosimo v tej molitvi Oče naš nebeškega Očeta za vse naše pokojne, ki so vedeli, kaj je prav, naj nas iz večnosti navdihujejo, da bomo tudi mi pogumni, pošteni, solidarni in tovariški.
