V nedeljo, 22.10. 2023 je Turistično rekreacijsko društvo Globočak organiziralo že 19. spominski pohod na Globočak. Po pohodu je bila še sveta maša ter krajši program s pevci in recitatorji na Srednjem. Mene so počastili s povabilom za slavnostni nagovor. Iskrena hvala.
Posredujem nagovor:
Spoštovani vsi navzoči!
Ob spominu na Veliko vojno, kot imenujemo prvi svetovni vojaški spopad, je prav, da ne pomislimo samo na posamezne junake, kot npr. na te, ki so izvedli tako imenovani »kobaridski čudež«, ampak da mislimo na ves narod, na vse ljudstvo, ki je vztrajalo, trpelo pomanjkanje, hkrati pa pomagalo, kjer je moglo, in ostalo zvesto svojim vrednotam, ostalo medsebojno povezano in solidarno. Danes se torej spominjamo glavnega junaka te vojne na naših tleh, ki mu je ime slovensko ljudstvo. Bili smo narod, ki je moral marsikaj pretrpeti, živeti v pomanjkanju in velikih skrbeh ter uspel biti zgled vsem ljudstvom po Evropi, kako tudi v težkih razmerah živeti prijateljstvo in solidarnost. Prav Prva svetovna vojna ja prepletena z neštetimi zgodbami po naših hišah domovih, ko so žene ostale same doma in živele v strahu, ali se bodo njihovi možje in sinovi vrnili ali ne. Same so se morale spopasti s trdim delom na njivi in hkrati mislit na čudež, preko katerega bodo našle hrano za lačna usta otrok, ki jih pričakujejo. Slovenska pesem in molitev jim je bila v tolažbo in pomoč. Vlivala pa je upanje tudi njihovim še nemočnim otrokom. Trpljenje otrok, ki pogrešajo očeta, je pretresljivo opisal naš slovenski poet Oton Zupančič v eni izmed svojih pesmi, ko otroci kličejo: »Oče naš!«
Res je, ob spominu na trpljenje in usodo slovenskega naroda se zavemo, kakšna dobrina je mir. Toda, kaj je vendar mir? Mir ni samo odsotnost vojne, sporov in nasilja, ampak pomeni življenje v medsebojni povezanosti in prijateljstvu. To je življenje v družbi, kjer vladajo lepi med sosedski odnosi. Kot pravi naš slovenski pesnik: »Ne vrag, le sosed bo mejak«. Čas prve svetovne morije, je obdobje, ko je krvavela naša celotna Goriška in vse Posočje, in ki nam razkriva, kaj pomeni vzajemna solidarnost. Danes so z muzejem na prostem ohranjeni rovi in položaji tako avstrijske kot italijanske vojske. Slovenski možje in fantje so bili na obeh straneh. Kakšni jarki nasprotujočih se vojska so bili le 500 metrov narazen. Vojaki so videli, kako živijo tudi njihovi nasprotniki na drugi strani in zanimivo je, da niso vedno segali po orožju. Drug drugemu so v najtežji trenutkih privoščili mir. Mimo vojaških povelj so že vsaj do neke mere zaživeli odnose sosedov in ne samo sovražnikov.
Zato se lahko sedaj vprašujemo: kdo pa je pravzaprav sosed? To je tisti, ki je ob nas in ki z nami deli na eni strani našo žalost, nesreče in tegobe in na drugi strani tudi naše uspehe in veselje. Podobno pa tudi mi delimo z njim vse dobro in hudo. To pomeni, da tudi nas njegova stiska gane, se nas dotakne in da zaradi tega razumemo njegove potrebe ter se znamo z njim žalostiti in hkrati tudi veseliti njegovega zadovoljstva. V času vojne nima nihče monopola na trpljenjem. Vsi imamo srce in vsak otrok presunljivo joče ne oziraje se na jezik, barvo kože, ali tudi veroizpoved. In obratno, otroci se znajo skupaj igrati, saj govorijo jezik srca in se sporazumevajo z univerzalno govorico kretenj in telesa. To govorico pa spremlja čudovita melodika njihovega jezika, zato so se sposobni drug drugemu prešerno nasmejati. Ni slušaj, če nas Knjiga življenja uči, naj tudi mi znova postanemo kot otroci, ki se bodo znali razveseliti drug drugega.
Upajmo, da bomo v pripravi na skupno praznovanje evropske kulturne prestolnice 2025 tudi mi obudili takšno otroško dušo v sebi in da se bodo preko našega ustvarjalnega duha, preko naše iskrivosti in domiselnosti tudi naši sosedski odnosi razvijali v smeri medsebojnega spoštovanja, prijateljstva in solidarnosti. To pomeni, da bomo drug drugemu v pomoč in veselje ter da bo uspeh drugih tudi naš uspeh, podobno kot se bodo naši sosedje radovali naših ustvarjalnih podvigov in lepih kulturnih presenečenj. Zato smo že sedaj poklicani, da ohranjamo in poglabljamo kulturo v vsakem našem kraju, kar pomeni, da kulturo negujemo v medsebojnih odnosih in jo soustvarjamo z besedo, pesmijo in lepimi gestami.
Morda je prvi korak k polaganju temeljev novodobnega miru prav naša pozornost drug do drugega, ko opazimo, kaj je v nas pozitivnega in si upamo kaj dobrega o drugem tudi na glas izreči. Če sledimo svetopisemski modrosti, je vsak izmed nas nekaj izjemnega, podobno tudi vsak kraj in vsako ljudstvo. Izjemni ste tudi Vi, dragi člani društva Globočak, da ste pripravili to slovesnost in to že devetnajstič.
Pogumno naprej in hvala za pozornost.
