Bližina bivanja ob tako milostnem kraju, kot je božjepotno svetišče Brezje z Marijo Pomagaj, je gotovo velik dar. Družina moje mame izhaja iz rojstnega kraja našega velika pisatelja Frana Saleškega Finžgarja, iz Doslovč na Gorenjskem. To je župnija Breznica, ki je dala še kar nekaj drugih velikih mož, pomembnih za slovenski narod: Franceta Prešerna (Vrba), Matijo Čopa (Žirovnica), Janeza Jalna (Rodine), Antona Vovka (Vrba) … Moja mama se je rodila leta 1940. Pred njo se je rodila sestra Francka, za njo pa štirje bratje. Francka je že kot otrok zbolela in zaradi tumorja v glavi umrla leta 1939. Moja babica si je zelo želela imeti še eno hčerko in je, globoko verna, poleg vseh rednih molitev rada poromala na Brezje k Mariji Pomagaj, da bi od nje izprosila izpolnitev svoje velike želje. Marija Pomagaj jo je uslišala in naslednje leto se je rodila moja mama Marija.
Moj oče izhaja iz družine s 13 otroki in prihaja iz župnije Loški potok. Med drugo svetovno vojno je tam služboval p. Bogdan Markelj (umrl je leta 1971; po njem so mi dali ime). Kmalu po koncu vojne (leta 1947) je bil p. Bogdan nastavljen na Brezje. Ker je bilo v družini mojega očeta veliko lačnih ust, ki jih je bilo treba nahraniti, je odhajajoči duhovnik očetovim staršem predlagal, da gre eden izmed njihovih otrok z njim. Javil se je moj oče Alojz (letnik 1932) in p. Bogdan ga je vzel s seboj na Gorenjsko. Moj oče je začel delati v tovarni Elan v Begunjah, kjer je spoznal mojo mamo. Poročila sta se in si ustvarila dom v Mošnjah. Poleg skrbi za družino in domačo župnijo je še naprej ostala tudi skrb za frančiškanski samostan na Brezjah, ki je bil za mojega očeta kot drugi dom; tam je vsa leta, prav do svoje smrti leta 2010, rad pomagal pri raznovrstnih opravilih.
Avgusta 1973, takoj po velikem prazniku Marijinega vnebovzetja, sem se v Mariboru rodil jaz. Ginekolog je ob zadnjem pregledu pred porodom mamo takoj poslal v štajersko prestolnico. Zakaj? Zaradi diagnoze, ki je »povedala«, da obstaja velika verjetnost, da bo otrok umrl; če pa bo slučajno preživel, bo »neumen oz. prizadet«. Moja mama ima namreč kri z negativnim RH-faktorjem in mene sploh »ne bi smelo biti«. Mariborska porodnišnica je bila takrat na dobrem glasu in menda najbolj primerna za take rizične otroke. No, kakor koli, v porodnišnici na Taboru so bile sestre zelo prijazne, direktor s pošvedranimi čevlji pa zelo srčen. Take spomine ima moje mama. Obujala sva jih tudi danes. Že večkrat, pa tudi še danes, mi je mama rekla:«Bog varuj, da te ne bi bilo!«
V Mariboru so mi hitro po porodu dvakrat zamenjali kri, potem pa so to naredili še enkrat na Jesenicah (morda sta mi ravno zato vijolična in rdeča barva tako pri <3). O tem, da je poleg čudovitega osebja porodnišnice svoje »opravila« tudi naša družinska prijateljica Marija Pomagaj, sploh ne dvomim. Premnogi zmoljeni rožni venci, petje Marijinih pesmi, počastitev Marije na kolenih v kapeli ali tudi okrog oltarja, delo v Božjo čast in slavo … vse to so verjetno vzroki, da še diham. Celo več: v glavnem se kar dobro počutim, za nameček pa sem toliko pri močeh, da še vedno lahko tekam po igrišču celo z veliko mlajšimi. Za to milost se vsakič posebej zahvalim!
Ne upam si sicer trditi, da sem čisto normalen, a verjetno vendarle delujem bistveno bolje, kot naj bi po zdravniških napovedih ob mojem rojstvu. Zato sem toliko bolj ponosen na svoje starše, ki so živeli skromno, preprosto in pošteno ter z veliko vere in zaupanja tako v Božjo bližino kot v pomoč Marije Pomagaj.
Tudi sam grem ponosno in z veliko hvaležnostjo po kolenih okrog Marijinega oltarja (še večkrat pa pokleknem v svoji sobi pod Njeno sliko). Zahvaljujem se ji za vse in jo prosim, naj nas spremlja še naprej. »Ti že veš, kaj je prav in dobro,« ji rečem. Potem, ko premišljujem in molim še v klopi pred Marijino podobo, se pred menoj vrstijo podobe slovenskih mater, ki so prav tako z zaupanjem po kolenih hodile okoli svoje Kraljice in Matere svojih otrok. Koliko zdravja, spreobrnjenj in tudi človeške sreče je bilo izmoljenih pred to podobo! Takrat pomislim, da je pravzaprav vse, kar smo, kar lahko dobrega naredimo in lepega vidimo, en velik Božji dar.
