Ob današnji 4. velikonočni nedelji, nedelji Dobrega Pastirja, sem razmišljal tudi o svojem duhovništvu. Vsako leto sem bolj presenečen po kakšnih kriterijih Bog kliče in izbira svoje kandidate. Seveda imam najprej v mislih prav sebe. Toliko imenitnejših, pametnejših, sposobnejših, bolj pobožnih fantov je bilo od mene, pa sem ravno jaz smel postati Kristusov duhovnik. In naprej: vedno znova slišimo o duhovnikih, ki smo jih spoštovali in cenili, pa so zapustili duhovniški stan. Sam pa sem še zmeraj na tej Gospodovi barki. Le kako je to mogoče? Preprosto. Ne morem Vam biti dovolj hvaležen za vse molitve, pozitivne misli, dobroto, odprtost, odpuščanje in usmiljenje z menoj. Brez Vas bi bila moja pot precej težavnejša.
Hvala Vam za vse to in tudi za tisto, kar ostaja očem skrito. In ko Vam bom šel pošteno na živce, ko boste nad menoj obupavali, ali pa boste podobne misli gojili do kakšnega drugega duhovnika, Vas prosim z besedami upokojenega škofa Ancela: »Prosim vas, ko boste videli naše pomanjkljivosti in grehe, nas ne sodite. To bo storil Bog. Ne sodite, temveč za nas molite. Če bi vsi ti, ki nas kritizirajo, za nas molili, bi hitro postali svetniki. In predvsem, ne pustite nas samih«
V svojem življenju pa sem lahko srečen, da je Jezus, ki je edini Dobri Pastir, nekajkrat uporabil prav mene, da je svojim ljubljenim bratom in sestram pokazal, da jih nikoli ne bo zapustil.
