O meni

V mojem življenju se mi neprestano razkriva pomen mojega novo mašnega gesla: »Po Božji milosti pa sem to, kar sem« (1 Kor 15,10)!

Ko sem bil še v varnem zavetju materinega telesa, je ginekolog v Radovljici moji mami malo pred porodom rekel: »Ta otrok bo verjetno umrl. Če pa bo preživel, bo neumen!« S to »popotnico« jo je takoj poslal naravnost v Maribor, kjer so bili takrat pač bolj pogumni in modrejši kot v Ljubljani. Tako sem se rodil 16. avgusta 1973 v Mariboru, kar je seveda bilo precej pred rokom. Takoj so mi zamenjali kri in v kratkem času to storili še enkrat. Moja mama je pač RH negativna in mene sploh »ne bi smelo biti«. Kasneje so mi še enkrat zamenjali kri in potem ponovno na Jesenicah.

Otroštvo sem preživel v Mošnjah, v župniji Marijine božje poti na Brezjah. Veliko sem bil bolan, zato je mama zaradi moje slabotnosti kar nekaj let hodila delat samo po štiri ure na dan. Toda kmalu sem začel skakljati naokrog. Osnovno šolo sem obiskoval najprej v Mošnjah, potem pa v sosednji Radovljici.

Naša hiša se skoraj drži mošnjanske cerkve. Tako sem vanjo pogosto zahajal, pa tudi frančiškanski patri so bili pri nas stalni gostje. Pravzaprav sem si že od rane mladosti želel postati duhovnik. Tako sem po končani osnovni šoli odšel v frančiškansko malo semenišče v Kamnik, vendar smo gojenci hodili v državno srednjo šolo. Kasneje sem opravil še leto postulature, kar pomeni kandidature, v Mariboru in leta 1992 vstopil v frančiškanski red na Sveti Gori. Naslednje leto sem naredil prve zaobljube in se preselil v samostan na Tromostovju v Ljubljani. Sledilo je obdobje študija, ko sem obiskoval Teološko fakulteto, na kateri sem 16. novembra 1999 diplomiral z nalogo »Socialna misel v spisih p. dr. Angelika Tominca«. Dobro leto pred tem (11. oktobra 1998) sem v Mošnjah izrekel slovesne zaobljube, da bom vse življenje ostal v frančiškanskem redu.

Po zaobljubah sem bil nastavljen za duhovnega pomočnika v župniji Ljubljana Šiška. Tedanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode me je 29. junija 2000 posvetil v duhovnika, 2. julija 2000 pa sem imel v Mošnjah slovesnost nove maše.

V Šiški sem poleg rednega župnijskega dela, se pravi verouka, mladinskih srečanj, duhovne skrbi za ministrante in obiskovanja bolnikov, začel spoznavati delo z gluhimi in naglušnimi. Takrat je namreč v Šiški deloval tudi p. Jakob Bijol, ki je bil tedaj edini duhovnik v Sloveniji, ki se je ukvarjal z gluhimi in naglušnimi. Zanje je imel verouk, pripravljal jih je na zakramente in bil na razpolago za pogovor z njihovimi svojci. P. Jakob je žal kmalu zbolel in umrl. Njegovo delo je bilo treba nadaljevati, oziroma je bilo potrebno zastaviti prav posebno in načrtno pastoralo z ljudmi s posebnimi potrebami. Tako se je začelo porajati tisto, kar se je kasneje razvilo v Verski center gluhih in naglušnih. Toda meni največ pomeni, da sem bil lahko priča, kako so se ti otroci izražali z vsem svojim bitjem. Ne poznajo zvoka, ali pa ne dovolj, toda vse njihovo telo zavibrira, ko na svoj način spregovorijo. Nisem obvladal njihove znakovne govorice, toda takoj so me naučili govorice ljubezni in prijateljstva.

Potem sem bil postavljen pred nov izziv, postal sem predstojnik samostana in rektor svetišča na Sveti Gori (2010). Znova čudovita Primorska in dobri ter veseli ljudje! Koliko zgodb sem slišal od romarjev, kolikim stiskam prisluhnil in kolikšnemu veselju bil priča! S Primorci sem se zelo povezal, vzeli so me za svojega ter mi celo podelili naslov »Primorec leta 2013«. Še danes sem prepričan, da bi ga nekdo izmed njih prej zaslužil kot jaz.

Na Sveti Gori sem se tudi po človeško in duhovno povezal in še bolj približal z vsemi prebivalci Slovenije. Tako sem se tudi zavzel za socialno reševanje malih delničarjev v t.i. »mariborski zgodbi«. Seveda nisem uspel, saj so finančni centri moči kar prehud zalogaj za frančiškanskega patra.

Toda življenje gre naprej in znova sem prišel v Šiško. Mladina se je v moji odsotnosti spremenila, postala je odrasla, a ostala je pristna in tako sem lahko znova oživel stara prijateljstva.

Na Sveti Gori sem začutil, da imamo vsi Slovenci radi svoj domovino, jezik in pesem. Zato sem začel delati za spravo in pomiritev med nami, moliti ter maševati za vse Slovence, ki so preminuli v drugi svetovni vojni. Mnogi so umrli na različnih koncih sveta, priznajmo jim, da so bili vsi ljudje in da so vsi vredni naših molitev!

Ker sem bil ponovno v Ljubljani, sem se lažje znova povezal tudi z jeseniškimi hokejisti. Še danes upam, da se bo ponos pa tudi uspeh naših fantov izpod Mežaklje znova v vsem sijaju povrnil.

Toda kmalu je bilo potrebno znova pripraviti kovčke in oditi poleti l. 2018 za leto dni v Kamnik. Ta stari in častitljivi samostan je potrebno venomer obnavljati. Toda lotili smo se tudi novega izziva, se pravi nadaljevanje gradnje nove dvorane. Ta večji prostor potrebujemo. Kamnik je namreč živo kulturno središče, tako so bili ljudje navdušeni, ko smo nadaljevali verouk za odrasle in organizirali nove kulturne prireditve. Vesel pa sem, da smo tudi v Kamniku uvedli oratorij za mlade ter ustanovili zakonsko skupino. V Kamniku sem znova podoživljal svoja dijaška leta, predvsem pa sem imel občutek, da sem pri Kamničanih zaradi njihove prijaznosti in domačnosti že vrsto let.

Ampak Sveta Gora je ponovno poklicala. V Kamniku sem kot na vsaki postojanki doslej, pustil košček svojega srca in se znova odpravil k sijočemu Marijinemu svetišču. S sobrati sem se lotil spremembe namembnosti romarskega doma, skupaj smo nadaljevali organizacijo romanj, sprejemali pohodnike in poživili duhovno središče Goriške, vse Primorske in Slovenije. Kriza s korona virusom je tudi nas postavila pred hude preizkušnje. A svetišče ostaja odprto, saj mora vsak vedeti, da vrata v Marijino hišo, k njenemu srcu, ostajajo odprta za vsakogar. Upajmo, da bomo v polni baziliki, v domu Matere Marije, kmalu skupaj prepevali. Do takrat pa vsi frančiškanski bratje na Sveti Gori molimo za zdravje in srečo vseh Slovencev in svetogorskih romarjev doma in po svetu.

Globoko sem prepričan, da je Božja roka stalno nad nami in da nas v življenju tudi dejansko vodi. Res pa je, da ima človek svobodno voljo, in tako včasih dela tudi tisto, kar ni najbolj prav. Iskreno upam, da je tistih pravih in dobrih stvari v mojem življenju in pri delu z ljudmi več kot pa tistih, ki bi lahko bile sporne. Moje vodilo pa ostaja, da po Božji milosti zaupam dobremu Bogu in vsakemu človeku, ki ga srečam.