Ob 5. obletnici delovanja Upornika (humanitarne organizacije) so me za Večer prosili za nekaj misli o začetkih, srečanju z Borisom, ….
Spletni mediji prinašajo tudi številna prijetna presenečenja, med nje z veseljem uvrščam, da sem na FB spoznal veliko dobrih in plemenitih ljudi. Med njimi je zagotovo tudi Boris Krabonja, človek z velikim srcem. Prepričan sem, in to rad poudarim, da ima sleherni človek na tem svetu svoje poslanstvo. Borisova poklicanost je zagotovo tudi, da pomaga tistim najbolj ranljivim na tem svetu. To sem začutil že kmalu ob spremljanju njegovega FB profila. Pozoren sem bil, kako vedno znova opozarja na krivice, ki se dogajajo ljudem, in kako tenkočutno nam zna predstaviti problematiko, ki bi bila prav lahko tudi težava vsakogar izmed nas. Vzame si čas za človeka, ga posluša, pregleda dokumente, ki so na voljo, ter potem objavi na FB. In rezultat je viden: Boris uživa izjemno zaupanje ljudi, zato vedno znova hitro zbere denar za to ali ono osebo oz. družino, ki so v hudi stiski. Boris ima poleg vseh kvalitet tudi, da zelo podrobno predstavi prihodke in odhodke ter jih naredi dostopne zainteresirani javnosti. Tako je poleg tega, da je velikodušen, tudi verodostojen.
Verjetno bo zanimivo, če povem, kako sva z Borisom sploh vzpostavila kontakt in kako sem mu pomagal, da je njegova humanitarnost postala »uradna« tudi pred državo. Bilo je takole: Sam se med različnimi dejavnostmi z ljudmi posvečam tudi osebam s posebnimi potrebami: gluhim, naglušnim in gluho slepim. Ker smo v okviru te dejavnosti pripravljali kar nekaj programov: poletne tabore za otroke, mladostnike in odrasle iz socialno ogroženih družin, tudi duhovne vikende, maše in srečanja, različne revije in knjige,… sem ustanovil Društvo za duhovno oskrbo gluhih, naglušnih in gluhoslepih ter zanj pridobil tudi status humanitarne organizacije (2007). V vmesnem času je Cerkev imenovala drugega duhovnika za pastoralo gluhih in naglušnih, sam pa se še naprej posvečam gluhoslepim. Ker dejavnost ob mojih premestitvah in vedno znova tudi novih odgovornostih ni bila več tako obširna, sem pomislil, da bi lahko s tem humanitarnim društvom pomagal nekomu, ki se posveča ranljivim skupinam. Tako sem na FB spremljal človekoljubno dejavnost Borisa Krabonje in mu ponudil, da lahko prevzame moje Društvo. Ker pa je Boris nekoliko nezaupljiv do vsega, kar je povezano s katoliško Cerkvijo, sva se najprej osebno srečala, se nekaj ur pogovarjala, tako da je Boris res spoznal, da gre za iskren in pošten namen. Prav tako je on na FB začel spremljati moje dejavnosti. Potem sva uredila samo še formalnosti.
Danes sem vesel, da je društvo še kako humanitarno, da v svoj krog pridobiva vedno nove in nove plemenite ljudi ter da se zaradi njih, ki so si dali naziv Upornik, pomaga mnogim ranljivim osebam pri ohranitvi oz. pri ponovni pridobitvi dostojanstva, ki pripada prav vsakemu človeku. Borisa v najinem osebnem kontaktu dosledno naslavljam s Tovarišem, kajti on to ime zasluži v najplemenitejšem pomenu te besede. Ne gre za to, da smo tako včasih nazivali učitelje in profesorje v šoli (kar je Boris prav tako z dušo in telesom – profesor zgodovine), ampak gre za besedo, ki združuje plemenite pojme kot so: solidarnost, pravičnost, svoboda, enakost in bratstvo,… Boris Krabonja je iskren tovariš, ki velikodušno daje in ničesar ne pričakuje v zameno, še manj pa zahteva povračilo. Je človek, ki hrepeni po tem, da bi vsak imel vsaj toliko kot on. Zato ga poskušam razumeti, ko ob vseh krivicah, stiskah in ponižanjih ljudi občasno vzkipi in izbruhne.
Seveda vedno znova rad pogledam oz. spremljam, kaj se dogaja v tem našem Uporniku, ki vrača dostojanstvo in upanje v novi lepši dan marsikateremu človeku. Vesel sem, da se naše humanitarno Društvo tudi številčno in kvalitetno krepi. Ponosen sem na vse vas, dragi Uporniki, in upam, da vas bom kmalu lahko prijateljsko pozdravil, vam čestital za velikodušno služenje in zaželel še naprej poguma ter upanja pri delu, da bi vsak človek pridobil dostojanstvo, ki mu pripada. Ob tem izrekam veselje in hvaležnost tudi ogromni armadi podpornikov, ki pomagate, da lahko Upornik sploh vrši svojo poslanstvo. Tako omogočate preživetje vedno večjemu številu ljudi, ki spadajo v ranljive skupine prebivalstva.
Naj končam z mislijo, s katero sem za spletno stran opisal, kdo sploh je upornik: »Nekdo, ki se je odločil, da bo dober človek, je nujno upornik. Ko dela dobro, ne da bi se oziral na svoje interese, se upira sebični pridobitveni miselnosti in tako postane moteč dejavnik v družbi. Nerazumevanje okolice je njegovo naravno plačilo. Toda v njegovem srcu sta mir in veselje, ki mu jih nihče ne more iztrgati. Usoda dobrega človeka in upornika je, da ostaja srečna oseba.«