Postni čas je za kristjane že od nekdaj milostni čas, saj se osvobajamo od vsega, kar je preveč, in se napotimo k velikonočni svetlobi, ki ogreva naša srca in nam daje novega upanja. Na tej poti si kristjani prizadevamo predvsem za tri stvari.
Pri prvem prizadevanju gre za post sam, ko smo se sposobni kakšni hrani tudi odreči. Tukaj gre za veliko več kot le za zdravo prehrano, ki nam pravi, da jemo premastno, preveč meseno in tudi presladko hrano. Krščanski post pomeni, da smo si sposobni nekaj odtrgati od ust, da nekdo drug ne bi bil lačen, bolan in zagrenjen.
Zato je post vedno pomenil tudi v drugem pomenu »miloščino«, ali z drugimi besedami skrb za uboge, potrebne in pozabljene.
Post pa je tudi privilegiran čas za stik z Bogom, zato kristjani tudi več molimo.
Včasih smo se kristjani po župnijah in drugih skupnostih odločali za skupna postna dejanja in molitve. Danes pa prepuščamo vsakemu osebno odločitev, da si izbere, česa v postnem času ne bo zaužil, ali da bo tega veliko manj. Če pomislimo, da je pri nas odvisnost od alkohola precej resen problem, potem se nam kakšna rešitev ponuja kar sama od sebe.
Prav tako je dovolj, če se ozremo okoli sebe in opazimo, kdo je potreben naše pozornosti, da mu kaj konkretnega damo ali pa prinašamo vsaj dobro in spodbudno besedo.
Morda imamo na naših policah tudi Sveto pismo ali pa obiščemo knjižnico in si izposodimo kakšno drugo duhovno knjigo, ki nam bo pomagala k pristnemu odnosu do Boga.
Vsakemu posebej in vsem nam želim, da bi letošnji postni čas pomenil poglobitev naših osebnih odnosov in tudi privilegiran čas za presežno, ki bo bogatilo naša srca in razsvetlilo pogled v prihodnost.
