UVOD V MAŠO (Pohorje, 26. 4. 2015)
Spoštovani vsi navzoči, dragi prijatelji in tovariši, ki nas druži ista vera v človeka in v Tistega, ki presega vse, kar je človeškega.
Danes smo se zbrali na tem kraju najprej kot ljudje, ki verjamemo, da je poslanstvo človeka živeti v svobodi in prijateljstvu, zato bomo počastili te, ki so za ti dve vrednoti tudi umrli. Zbrali smo se tudi kot Slovenci, ki ljubimo materni jezik in občudujemo te, ki so zanj darovali življenje. Zbrali pa smo se tudi kot kristjani, ki verjamemo da bratska vez s smrtjo ne preneha. Zato bomo opravili sveto daritev za pokoj duš teh, ki so z molitvijo očenaša ali pa le z vzdihom k Večnemu umrli na tem kraju – da bi bil Bog do njih usmiljen.
Naj bo Bog, ki je dobrota sama, velikodušen tudi do nas in naj nam pomaga, da bomo to sveto daritev, v katero bomo na poseben način vključili spomin na padle partizane pohorskega bataljona, opravili s čistimi srci.
MAŠA NA POHORJU, v nedeljo, 26. 4. 2015 ob 13h (pridiga).
Spoštovani svojci, dragi rojaki, prijatelji in občudovalci vseh padlih iz Pohorskega bataljona.
Dovolite mi, da najprej omenim legendarno osebnost slovenske domoljubne in vojaške enote Pohorskega bataljona. To ime je Alfonz Šarh. V Šarhovem imenu danes prepoznamo vse borce te pohorske odporniške enote in preko njega tudi vse slovenske domoljube. V njegovem življenju je poosebljena vsa slovenska zgodovina 20. stoletja, saj se je Alfonz Šarh bojeval na soški fronti na Primorskem, z generalom Maistrom je vzpostavljal severno slovensko mejo ter čez nekaj let skušal ob porazu vojske Kraljevine Jugoslavije rešiti, kar se je rešiti dalo. Tudi njegova družina simbolno predstavlja usodo mnogih Slovencev. Njegova žena in kar osem otrok je bilo odpeljanih v Auschwitz. Toda njegovi sinovi so bili vredni visokih idealov svojega očeta, saj so se rešili iz ujetništva in se mu pridružili v odporniškem gibanju na Pohorju. V Šarhovi družini gre za pretresljivo zgodbo, v kateri so se trije dečki osvobodili nacističnega ujetništva, da bi lahko potem svoja življenja darovali za ideale, ki jih je nosil v sebi njihov oče. To so bile ideje svobode, domoljubja, predvsem pa ljubezni do slovenske besede in zemlje, vse te ideje pa so bile prežete s krščansko vero in ljubeznijo. Oče Alfonz Šarh je delil s svojimi sinovi prav vse, svoje upe in sanje, svojo poštenost in pogum, ob koncu pa tudi zadnji junaški boj in poslednje trenutke svojega življenja. Ob takšnem veličastnem Šarhovem liku tudi nas navdaja upanje, da njegova žrtev in žrtve njegovih sinov, niso bile zaman.
Spoštovani, danes vse nas zavezuje ideal padlih partizanov Pohorskega bataljona, zato čutimo etično dolžnost, da se jih spomnimo in počastimo njihov spomin.
Kakor velika večina takratnega kmečkega prebivalstva, od odraslih mož, preko mladih fantov do še neodraslih dečkov, so tudi borci te pohorske enote v svojem srcu nosili krščansko vero. To nedeljo smo še v velikonočnem času, kar pomeni, da kristjani verujemo, da smrt nima zadnje besede, tudi ne trpljenje in ne bolečina, ampak da je smrt novo rojstvo ali prehod v novo življenje. Toda, spoštovani in dragi navzoči, predno bomo kristjani obudili vero v svojem srcu, da bo za očeta Šarha, njegove sinove in vse padle partizane Pohorskega bataljona nastopil čas vstajenja, moramo obuditi njihov podobo in v svoji srcih zaživeti nanje spomin. Ta spomin bomo toliko lažje obudili, kolikor bolj bodo njihovi ideali zmagovali tudi v našem srcu in v naši zavesti, kar pomeni, da bomo odslej tudi mi za naše temeljne človeške odnose, ki jih izražamo v slovenskem jeziku, sposobni kaj žrtvovati. Takrat bomo mogli tudi mi žrtvovati kaj za našo domovino in za slovensko državo, o kateri so lahko borci Pohorskega bataljona le sanjali. Vidimo, da so bili med borci Pohorskega bataljona na eni strani zreli možje in na drugi strani mladeniči oz. pravzaprav še otroci. Toda v srcih vseh je bila ista vera, da je prave vrednote ne samo vredno živeti, ampak zanje tudi kaj pretrpeti, dà, celo darovati svoje življenje. Slednjega ta trenutke nihče od nas ne zahteva. Toda misliti na druge, živeti za druge, se zanje žrtvovati, to je zahtevno tudi danes v tej pomladi, prav tako kakor je bilo v zimi leta 1943.
Kristjani smo ta mesece praznovali tudi nedeljo Božjega usmiljenja. Ko smo vsi ponosni na tolikšno velikodušnost pohorskih borcev pa vendar moramo sprejeti, da njihova vojaška enota ni bila sestavljena iz nad-ljudi, ampak da so tudi njeni junaki bili samo človeška bitja, zato jih ta trenutek tudi mi prepuščamo božjemu usmiljenju. Kristjani verujemo, da je Bog velikodušnejši od našega srca in se tudi mi pri njegovi ljubezni učimo drug drugemu odpuščati, se sprejemati, in smo se sposobni obdarovati. Zato vas danes vabim, da borce Pohorskega bataljona ne obdarujemo samo z dostojnim spominom, ampak da tudi v velikem spoštovanju izgovorimo njihovo ime. Njihovo ime nas spomni na žrtev in v nas prebuja zavest, da še tolikšna bolečina, padec ali poraz, ne morejo ugonobiti nekega naroda, če nosi v srcu vero, da ima svoje poslanstvo na tem svetu. V to poslanstvo so Alfonz Šarh, njegovi sinovi Lojzek, Pepček in Vanček ter vsi borci Pohorskega bataljona verjeli. Te ideje so uresničevali za svojimi vzorniki kot so bili blaženi Slomšek in nezlomljivi general Maister.
Današnja nedelja je tudi nedelja Dobrega pastirja. Zato danes molimo, da bi tudi današnji in prihodnji slovenski voditelji bili takšni biblični Dobri pastirji, ki bi bili pripravljeni za svoje ljudstvo kaj žrtvovati, nekaj pretrpeti, predvsem pa ga velikodušno obdariti s svojim delom in življenjem. Ta lik je v sebi uresničil oče Alfons Šarh za svoje sinove in za vse borce Pohorskega bataljona, naj njegov lik zaživi in postane zvezda vodnica tudi današnjim slovenskim voditeljem. Vsi potrebujemo takšno svetlo podobo, ki nas bo bodrila, saj vemo, da vzpostavljanje miru pogosto zahteva še večji pogum kakor pa sama vojna.
Zato lahko zaključimo s spoznanjem, da za vse Slovence danes nastopa trenutek, ko smo vsi poklicani k veri v poslanstvo slovenskega naroda in tudi države. Kristjani bomo etično moč za prebuditev črpali iz molitve in evharistične daritve, vsi ljudje dobre volje, verni in neverni pa iz globin svojega srca, kjer pri vseh tlijo vrednote tukaj padlih. Vsi bomo iz globine svoje duše lahko zaslišali njihov glas, smeh, jok, pa tudi vzklik, da je življenje najlepše takrat, ko ga darujemo za druge.
pater Bogdan Knavs
ZAKLJUČEK
Spoštovani vsi navzoči, dragi prijatelji in tovariši. Opravili smo sveto daritev za padle partizane pohorskega bataljona, ki jih spoštujemo in občudujemo. Kristjani verjamemo, da so že na cilju in da je dobri Bog sprejel njihovo žrtev. Vsi mi pa smo še vedno na življenjskem potovanju, na tej poti padamo in vstajamo, si izrekamo besede prijateljstva in tovarištva ter si odpuščamo.
Vsi padli partizani pohorskega bataljona pa nas obvezujejo, da si mi v svojem času in prostoru prizadevamo za mir v naših srcih in v naši družbi, za prijateljstvo in ljubezen, za kar so oni umrli. Naj nas na tej poti in pri delu za mir spremlja Božji blagoslov.
_________________________________________________________________________