Deset let je danes (30. 12. 2020), ko je moj oče prestopil prag Večnosti. Ko sem vedno starejši in opazujem svet okoli sebe, sem toliko bolj ponosen, da sem imel takega očeta. Z velikim veseljem je delal “udarniško”, na polno je sodeloval v Krajevni skupnosti, Rdečem križu, pri gasilcih, pa seveda v Cerkvi, pa povsod kjer je bilo potrebno.
Leta 2014 je bila posebna izkušnja na nedeljo Kristusa Kralja (23. 11.), ko sem v Melbournu pri maši ob 10h pridigal o mojem odnosu z očetom, kako sva se o vsem pogovorila, kako sva se pohecala, o zadnjih trenutkih, pa ko je beseda tekla o pogrebu… Skratka, še nikoli nisem imel takega občutka, da so me pri kakšni maši tako poslušali in da smo se tako začutili. Eni so jokali, drugim so misli odtavale, tretji so prikimavali,… predvsem pa so se mi po maši množično zahvaljevali, da sem najbolj osebne stvari delil z njimi. In jim dal tudi misliti. Tako so rekli.
Kaj naj rečem, ata? Hvala Ti za mnoge stvari, danes pa sem Ti hvaležen predvsem zato, da imam vsaj en delček Tvojega velikega srca.
Sedaj je že kr lepa skupina meni dragih ljudi tam gori. Lepo vse pozdravi, prosim. Upam, da se je tudi mama že lepo vživela. Sam se še nisem “navadil”, da je ni več tukaj.
Prosim, da me še naprej spremljaš in blagoslavljaš. To sedaj delata ponovno skupaj z mamo, kot preje vsak večer na kolenih zmoljen rožni venec.
Ne dvomim, da VSE DOBRO želiš VSEM ljudem. In zato me razganja od ponosa, da si ravno Ti moj oče. Hvala Ti za vse.
(Slika je iz moje nove maše julija 2000 v Mošnjah. V tej novomašni obleki je bil tudi oblečen ob slovesu).
