Na današnji dan pred osmimi leti (13. 3. 2013) so kardinali izvolili novega rimskega škofa. Kot je sam dejal v svojem prvem nagovoru, so ga prišli iskat od daleč, iz drugega kontinenta.
Resnično se nam je v teh osmih letih zazdelo, da papež prinaša »daljne dobre vetrove« na našo staro celino. Čeprav je tudi sam že v letih in bolehen, so njegove besede vedre in njegova ravnanja polna mladosti.
Zanj evangelij pomeni stalno pomladno prebujanje, v katerem se nam porajajo nove ideje in tudi pogum za pomoč sočloveku v skrbi za revne ter v globokem spoštovanje prav do vsakega človeka.
Toda še bolj kakor njegove besede so zgovorna njegova dejanja, s katerimi objame vsakega človeka: otroka in starca, dekleta in žene, aristokrata in kriminalca, domačina in tujca, mlado mater in homoseksualca, zdravega športnika in gobavega. S tem uresničuje ime sv. Frančiška, ki si ga je izbral ob izvolitvi, saj postaja resničen brat vseh ljudi.
Njegov evangelij je Kristusov, zato vznemirja vse ljudi. Nekateri so ga veseli tako, kakor so v Korintu pozdravljali sv. Pavla, ko so videli, da je krščanstvo nekaj lepega in navdihujočega. Na drugi strani pa imamo tudi take, ki se nad papežem zgražajo podobno, kot so se spotikali nad Kristusom tudi takratni farizeji.
Kljub vsem gre papež Frančišek naprej, obiskuje trpeče in pozabljene ter vsem nam daje upanje, da je tudi na tem svetu mogoče narediti nekaj za kraljestvo miru in ljubezni, se pravi, za novo družbo.
