Spoštovani,
ko danes znova blagoslavljamo grobove naših padlih junakov, ne smemo pozabiti, da so to bili možje in fantje, ki so jih rodile slovenske matere in da so umrli zaradi tega, ker so hoteli izgovarjati njihov, materin jezik. To je tisti jezik, ki jim je pomenil človeško toplino, prijateljstvo in ljubezen. Toda, da bi lahko svobodno izgovarjali besede, ki so jih nosili od otroštva v svojem srcu, so morali streti fašistični jarem, zato so šli v boj in za to so postali partizani.
Ko se jih danes z vso spoštljivostjo spominjamo, ne blagoslavljamo samo njihovih grobov, ampak tudi njihov spomin. Nihče nima pravice skruniti njihovih grobov in tudi njihovega spomina ne.
Danes nam je v zadoščenje, da slovenski fantje in možje v tem boju niso bili sami. Povezovala jih je slovanska duša z ruskimi in azerbajdžanskimi brati. Tukaj namreč leže tudi ruski in azerbajdžanski vojaki. Da umira nekdo za svojo domovino in za svoje drage, se nam zdi še razumljivo, čeprav ostaja tudi to dejanje nekaj izjemnega. Toda umirati za bratski narod, da bi tudi on lahko pel s svojo nostalgično dušo, kaže še posebej na veličino srca.
Naša molitev ali samo dolžno spoštovanje pa nas tudi zavezujeta, da njihove žrtve ne smejo biti zaman. To pomeni, da smo tudi mi za slovenski jezik in za svobodo govora ter za poštenje pripravljeni kaj žrtvovati. Prav vztrajanje teh mladih ljudi na domačih tleh in to v nemogočih razmerah, nam daje čudovit vzgled, da svoje zemlje ne zapuščamo, ampak skušamo doma ustvariti človeka vredno življenje. To bo življenje, kjer bo slovenska beseda zopet sveta in etično zavezujoča. Naj nam spomin na njihove žrtve pomaga, da ustvarimo pogoje za radostno in prijateljsko bivanje naših mladih ljudi.
Molimo:
Naj Bog blagoslovi kraj njihovega počitka, naj blagoslovi njihove zemeljske ostanke in naj nam da upanja, da jih bomo nekoč znova srečali in objeli v večnosti, zato blagoslavljam te grobove V imenu Očeta in Sina in Svetega duha! Naj počivajo v miru, naj jim sveti večna luč. Slava jim!