Ob današnji spominski slovesnosti, ki je bila posvečena 79. obletnici pohoda borcev XXX. divizije NOV v Slovensko Benečijo, me je Krajevna organizacija borcev za vrednote NOB Kanal počastila, da sem imel slavnostni govor v kulturno športni dvorani Morsko. Hvala za zaupanje in vsa prijateljska druženja. Prilagam svoj nagovor:
Spoštovani tovariši in tovarišice, dragi prijatelji, spoštovani g. župan in drugi ugledni udeleženci današnje slovesnosti, spoštovani vsi navzoči!
Danes, na tem zgodovinskem mestu, Morsko nad Kanalom, pozdravljamo narodno osvobodilni boj kot boj za ohranitev slovenskega jezika in naroda!
Mislim, da lahko v imenu nas vseh izrečem, da je bil pohod 30. divizije v Slovensko Benečijo pred 79. leti slavna epopeja, na katero smo lahko vsi Slovenci ponosni. Odvijala se je istočasno kot prav tako zelo pomemben pohod na drugem koncu Slovenije, in sicer je bil to pohod 14. divizije na Štajersko. Oba pohoda pomenita, da je NOB želel uresničiti veliki načrt iz obdobja pomladi narodov (1848), ko je Matija Majar Ziljski napisal program Zedinjenje Slovenije. To je obdobje, ko je Kozler narisal svoj znameniti zemljevid slovenskih dežel in ni pozabil Beneške Slovenije.
Vemo, da je 31. januarja 1944 prav na tem kraju, Morsko, 1. bataljon 19. brigade Srečko Kosovela v sestavu 30. goriške divizije, kot prvi izvedel pohod čez ledeno mrzlo in deročo Sočo. Otroci po vseh državah Evrope se učijo o znamenitem pohodu rimskega cesarja čez reko Rubikon, prav tako o izraelskem prehodu čez reko Jordan in še preje čez Rdeče morje. Tudi smo vsi ponosni na izkrcanje zaveznikov v Normandiji, ki pomeni prehod iz daljnega morja na evropska kopenska tla. Toda tudi Slovenci imamo svojo reko Rubikon ali svoj Jordan, svoj gričevnat svet, ki so ga morali prehoditi slovenske partizanke in partizani. Toda če evropska in svetovna zgodovina govorita o znamenitih prehodih kot o osvajanju novih dežel, naši borci in borke niso osvajali tuje dežele, ampak so prihajali domov, tja, kjer so govorili in še danes prepevajo in molijo v enem izmed najstarejših slovenskih narečnih govoric, ki pa ima svojo slovnico in svoj slovar.
Če smo si takrat zaželeli, da bi slovenska vojska bila za stalno nastanjena v tej čudoviti pokrajini, je to zaradi tega, da bi ohranjali slovenski jezik in pesem, ki ju je ta dežela vedno na novo porajala, ki pa ne predstavljata samo bogastva za nas Slovence, ampak s svojo prisotnostjo in starodavnostjo bogatita vso kulturno Evropo. Kadar pridejo tujci v te kraje in jim uspe slišati njihovo čudovito pesem, melodiko njihovega jezika in ko jim nekdo pojasni bogastvo te govorice, postanejo navdušeni in nas spodbujajo, naj bomo še naprej dediči tega bogatega živega, kulturnega in duhovnega izročila.
Slovenska partizanska vojska je na tem ozemlju s svojim ravnanjem, obnašanjem in dobrohotnim odnosom do naših ljudi pokazala, kako neumestni, neresnični in krivični sta ideologiji fašizma in nacizma, ki sta v Slovanih videli le »drhal«, ki mora izginiti. Goriška divizija in v njenem sestavu brigade naših vojakov so nosile imena naših slavnih poetov: tako pesnika Srečka Kosovela, ki je še danes prevajan v evropske jezike in ne predstavlja samo slovenskega, ampak kozmopolitskega evropskega poeta. Prav tako pa ime pesnika Simona Gregorčiča, ki ni bil samo lirični poet mladih src, ampak tudi duhovnik ter biblični pesnik, ki je v slovenski zgodovini prepoznal usodo izvoljenega naroda. Poleg teh dveh brigad (17. in 19.) pa je bila še 18., ki je nosila ime bazoviških junakov, ki predstavljajo ponos vsega evropskega antifašističnega boja, saj so bili prve žrtve te grozeče ideologije.
Slovenski borci in borke so napravili tudi v Posočju epopejo 200 kilometrskega pohoda in so prav tako postali s svojo izjemno domiselno strategijo menjavanja položajev vzor vseh partizanskih bojev po Evropi. Naznanili so vse tisto, kar se je zgodilo čez skoraj pol stoletja kasneje, da smo Slovenci sposobni imeti svojo državno ureditev z lastno slovensko vojsko, prav tako pa, da bomo ostali v tem boju nezlomljivi in nikoli poraženi.
Prav pa je, spoštovane tovarišice in tovariši, dragi prijatelji, da se na današnji dan spomnimo vseh partizank in partizanov, ki jim sta jim bila slovenska beseda in slovenska zemlja sveta, ter so zaradi tega postali žrtve in za vedno ostali v slovenski Benečiji, od koder nam tudi iz svojih grobov govorijo: «Poglejte, kaj smo bili sposobni žrtvovati za slovensko pesem, besedo, molitev in prijateljstvo med vsemi Slovenci!« Ko slišimo njihov vzklik, nam je kar nerodno, da danes naš slovenski jezik tako hitro opustimo zaradi ekonomske ali še kakšne druge uspešnosti. Morda bomo s to ohlapnostjo do slovenskega jezika in naše kulturne dediščine res kaj gmotno pridobili, toda duhovno in kulturno ne bomo osiromašeni samo mi ampak vsa Evropa. Zato je prav, da se vračamo na ta in tudi na druge svete kraje naše izjemne zgodovine, da smo nanjo ponosni in da k temu ponosu vzgajamo tudi mlade.
Naši borci in borke so šli čez deročo Sočo in hodili ter tudi umirali s slovensko pesmijo in molitvijo na ustnicah. Prav je, da tudi mi v jeziku Kosovela, Gregorčiča, Gradnika in Kajuha zmolimo molitev v jeziku, ki prav tako prihaja iz dna našega srca ter jih hkrati prosimo, da nas iz večnosti navdihujejo, opogumljajo in dajo moč, da bomo tudi mi znali biti med seboj velikodušni, solidarni in tovariški ter da bomo ljubili slovenski jezik in bili zanj pripravljeni še kaj žrtvovati: »Oče naš, ki si v nebesih….«
Hvala za pozornost in hvala, da sem smel z Vami deliti naš skupni ideal svobode in slovenstva.
