SVETA MAŠA NA SVETI GORI, 16.10. 2021 OB 15. URI
Uvod v mašo
Cenjeni visoki gostje, dragi svetogorski romarji, dragi svojci padlih partizanov in sorodniki vseh preganjanih v 2. svetovni vojni, dragi prijatelji in tovariši, dragi bratje in sestre.
Danes smo se zbrali skupaj, da bi počastili žrtve za slovenski jezik, zemljo in svobodo. Spomnili se bomo teh, o katerih pravi Sveto pismo, da se niso »bali umreti« za velike vrednote. Da pa se bo naše srečanje odvijalo v iskrenosti srca ter da bo naša molitev segla vse tja do Večnosti, si moramo priznati, da nam kdaj junaštva primanjkuje. Naj nam Bog napolni srca z odpuščanjem in nam da moči, da bomo drug z drugim spregovorili besede globokega veselja, odpuščanja in tudi upanja.
Pridiga
Spoštovani vsi navzoči, dragi bratje in sestre!
Danes imamo občutek, da je apostol Pavel, ko je pisal krščanski skupnosti v Rimu, mislil tudi na nas. Kajti vsem Jezusovim učencem daje za zgled Abrahama, ki je živel iz pravičnosti in vere, se pravi iz ljubezni.
Predragi. Ta podoba Abrahama so naši fantje in možje, dekleta in žene, ki so se zaradi pravičnosti bili pripravljeni žrtvovati in dati življenje, da bi Slovenci dosegli svojo pravico in zaživeli svobodno s svojim jezikom, knjigo, pesmijo in v pravičnejši družbi. Da bi pa to pravičnost dosegli, so vedeli, da morajo biti pripravljeni iz ljubezni do slovenske zemlje in za slovensko pravično družbo se tudi žrtvovati. V njihovem srcu je bila zavest, da se je za slovensko pesem, besedo, prijateljske in tovariške odnose vredno žrtvovati. Prav apostol Pavel nam pravi, da Bog takšne pravične, poštene in dobre ljudi oživlja. Danes nam dobri Bog govori, da vse naše drage, ki so umrli nasilne smrti ali pa preminuli tudi kasneje zaradi posledic nasilja, da jih Bog oživlja v našem spominu. Tako tudi občutimo dolžnost, da se jih ne samo spoštljivo spominjamo, ampak tudi počastimo ter jih prosimo, naj tudi nam v teh prelomnih kriznih časih, pri Bogu, ki je vsemogočen, izprosijo novo moč, pogum in smisel za žrtvovanje za čudovite vrednote.
O teh najlepših vrednotah, ki so ljubezen, prijateljstvo in tovarištvo ter solidarnost, nam govori tudi današnji evangelij. Kaj je bolj normalno kot to, da je mlad človek ambiciozen, da želi uspeti v javnem in zasebnem življenju: kar pomeni, da si bo ustvaril družino in krog prijateljev. Toda, Jezus iz Nazareta, je svoja dva učenca posvaril, da takšen uspeh ni nujen, ni zagotovljen in tudi želja po uspehu ni pogoj, da bi delali dobro. Človekova edina dolžnost je, da se je pripravljen za prijatelja in za sočloveka v stiski žrtvovati, kajti ob sreči drugega, bo srečen tudi sam. To evangeljsko vodilo so morda nezavedno uresničili naši partizani in drugi borci, ki so se bili pripravljeni žrtvovati, celo podariti svoje življenje, da bi prihodnji rodovi bili srečni na svoji zemlji, s svojim jezikom in pesmijo ter sedaj tudi s svojo državo.
Ob njihovi velikodušnosti, veličini njihovega duha in takšni etični pokončnosti, pa nas postane skoraj sram, da se mi nismo večkrat sposobni dogovoriti, kako bi lahko naša narodna skupnost v bratskem duhu s sosednjimi narodi zaživela cvetoče kulturno življenje, uspešno gospodarstvo in miroljubno politiko. Tako nas spomin na velikodušne slovenske žrtve spodbuja, da bomo tudi mi stopili na pot novega sožitja in pomiritve. Molitev za naše pokojne nam daje novi polet za spoštovanje drug do drugega, za strpnost do naših razlik, za medsebojno pripravljenost, da si podamo roke in ustvarimo družbo novega prijateljstva in tovarištva, kjer bo iz naših ust še vedno prihajala lepa slovenska beseda, pesem in molitev. Naj nam naši rajni, ki nas spremljajo sedaj iz Večnosti, izprosijo takšno lepo bratsko prihodnost, ko bomo, tako kot pravi danes vedno bolj uveljavljena iz stare grščine izposojena beseda »sinoda«, drug z drugim v veselju stopali naprej.
Zaključek
Dragi prijatelji in tovariši, dragi bratje in sestre!
Naši rajni, tako upamo in za to smo molili, so že ne cilju. Oni so že vstopili v Večnost, kjer ni več solza in trpljenja, tudi ni več zavisti in grenkobe. Mi pa smo še vedno na poti in na tem romanju skozi življenje: padamo, vstajamo ter si podajamo roke, ko drug drugemu pomagamo. Pri tem nas spodbujata iskrena slovenska beseda in pesem. Ta pesem je bodrila naše partizanske borce in zapornike, taboriščnike, tigrovce, duhovnike, intelektualce, kmete ter vse trpeče v 2. svetovni vojni. Zato smo danes še posebej hvaležni Slovenskemu partizanskemu pevskemu zboru, ki nadaljuje častitljivo tradicijo, ko so med vojno partizani radi zapeli med mašo (še posebej pri polnočnici). Zahvala PPZ je še posebej velika, saj so se za današnjo slovesnost naučili in lepo izvedli, za njih nove skladbe in pesmi. Izvedli so mašo Vinka Vodopivca »Missa in honorem S. Vincenti Martyris« v latinščini. Na orgle jih je spremljal Nikola Vražič. Sprejmite izraze moje globoke hvaležnosti.
Ne smemo pa pozabiti tudi na ruske borce ter pogumne može in fante iz drugih narodnostnih skupin, ki so se nam pridružili v tem boju in prav tako velikodušno žrtvovali svoja življenja.
Slovenska kultura in jezik nas povezujejo, poveže pa nas zagotovo visoka kultura. V to najvišjo kulturo spadata glasba in pesem, zato bo PPZ takoj po maši izvedel kantato Radovana Gobca »Hej, partizan«. Pevce bo spremljal komorni simfonični orkester, nastopila pa bosta tudi solista: sopranistka Gaja Sorč ter baritonist Marko Erzar pod vodstvom dirigenta Iztoka Kocena.
Lepo se zahvaljujem vsem Vam, ki ste prišlo v naše svetogorsko svetišče, nekateri tudi od daleč, ter počastili naše žrtve. Naj vam naši rajni, ki so v Večnosti in sam Bog, ki je Dobrota sama, pošljejo svoj blagoslov.
