Romarji, ki se peš odpravijo na Sveto Goro, se ustavljajo ob postajah križevega pota. Prav teh štirinajst postaj, ki pripovedujejo o Kristusovem trpljenju, romarjem razkriva bolečino in upanje njihovega lastnega trpljenja. Zato ob koncu te poti, ko vstopajo v svetišče Svetogorske bazilike, toliko bolj zaslutijo velikonočno svetlobo.
Kristjani namreč upamo, da s trpljenjem in smrtjo še ni vsega konec in da za vsem tem nastopi novo življenje, nova svetloba, to je večnost, kjer zmaguje ljubezen. Ko romar zre v podobo Svetogorske Kraljice, opazi tri osebe, ki s pogledom kažejo na Gospoda.
Prvi, ki zre v Mesija, Odrešenika, je prerok Izaija. Kot beremo v 7. poglavju njegove knjige, je napovedal rojstvo kraljevega sina, ki bo znamenje Božje navzočnosti med nami. Prerok že v 8. stoletju pred Kristusom pokaže na njegov prihod ter pove svojim rojakom, da se lahko tega radujejo.
Na drugi strani podobe romar opazi Janeza Krstnika, ki je prav tako pokazal na Odrešenika, takrat že živo navzočega med nami, ko se je dal krstiti v reki Jordanu. Tretjič pa je tukaj Božja Mati, ki drži v naročju svojega ljubega sina in nanj usmerja svoj pogled ter tudi nam govori: “Njega poslušajte!”
Vse tri osebnosti na svetogorski podobi nam govore, da je Kristus Mesija, božji otrok, ki nas uči ljubiti. To je ljubezen, ki nikoli ne mine, ki nas ohrabruje in nam pove, da bomo večnega življenja deležni tudi mi. Pomen svetogorske podobe je, da nas vsi ti pogledi na dobroto Božjega otroka popeljejo onkraj nje same k velikonočni svetlobi. To je tista svetloba, ki je zasijala v velikonočnem jutru. K tej svetlobi se ozirajo romarji, ki se vzpenjajo na Sveto Goro, to svetlobo zaslutijo verniki, ko molijo pred svetogorsko podobo, to velikonočno svetlobo ponotranjijo kristjani, ko potolaženi in z novim upanjem odhajajo iz svetogorske bazilike. Svetogorska Kraljica pa bo z velikonočno svetlobo sijala še naprej in prižigala praznično luč v srcih vseh vernikov in tudi teh, ki verujejo drugače ali pa še ne verujejo.
Velikonočna svetloba Vstalega Gospoda, ki prinaša novo življenje, išče samo iskrenost srca in ljudi dobre volje. Zato se zasveti tudi tam, kjer se morda sploh ne bi nadejali. Ko si bomo voščili velikonočne praznike, podarimo drug drugemu s prijateljsko besedo to velikonočno svetlobo, ki smo jo prejeli od Njenega sina. Naj vsak, ki nas bo srečal, občuti, da tudi v njega zre Svetogorska Kraljica in v njegovem srcu prebuja ljubezen in upanje.
Frančiškovi bratje s Svete Gore vsem bralkam in bralcem Novega glasu, Vašim družinam in prijateljem, voščimo velikonočnih radosti, predvsem pa, da bi Vas ogrela toplina svetlobe Svetogorske Kraljice in Vstalega Gospoda. Iz naših molitev nihče ni izključen; za vse molimo in prosimo Svetogorsko Kraljico, da bi se tudi osebno kmalu srečali ob Njenem oltarju:
Kristus je vstal, veselimo se, aleluja, aleluja! Zares je vstal, aleluja!
(objavljeno v reviji Novi glas, 31. marca 2021)
