Spoštovani vsi navzoči, dragi prijatelji in tovariši!
Danes smo se zbrali na svetem kraju. Kajti vsak kraj, kjer počivajo naši pokojni, ki so nosili v sebi veličino človeka, je sveti kraj. Na tem mestu se spominjamo, da je tukaj imenovanih čez 2661 večinoma mladih življenj, slovenskih partizanov in partizank, sovjetskih vojakov, ostalih žrtev fašizma in še 84 neznanih borcev.
Kar nas posebej pretrese, je, da so bili ti junaki različnih jezikov, različnih narodnosti in različnih ver, pa vendar jih ni združila samo ista usoda, grenka smrt, ampak predvsem skupni ideal. Verovali so, da obstajajo vrednote, zaradi katerih je vredno umreti. Ta vrednota je bila in je še zagotovo svoboda: najprej gre za svobodo srca, da sme vsak človek ljubiti svoj narod, svoj jezik, pa tudi svojo zemljo. Svoboda srca vodi k svobodi besede, da lahko vsak govori in prepeva v tistem jeziku, v katerem mu je prepevala mati, ko še ni znal govoriti. Prav ta čudovita različnost narodov in jezikov, fantov in mož, deklet in žena, ki tukaj počivajo, pomeni, da se je treba v boju za svobodo združevati in iti onkraj kulturnih, idejnih pa tudi političnih pogledov na življenje. To je temeljno sporočilo partizanskega boja, ki ga ne smemo pozabiti.
Tukajšnji kraj nam je še posebej svet, kajti slovenski fantje in možje, dekleta in žene, so vedeli, da umirajo za našo sveto slovensko zemljo. Zato je prav, da to obeležje nosi imena tudi tistih velikodušnih src, za katere ne vemo, kje so pokopani, ali pa tudi niso imeli pravice do groba. Toda vsi imajo pravico do imena, saj je vsak izmed njih bil enkraten, izjemen človek in utrip njihovega srca ostaja nenadomestljiv.
Zelo pietetno je in globoko človeško, da naše tukajšnje obeležje omenja tudi številna imena naših slovanskih bratov iz Rusije in njihovih tovarišev iz Azerbajdžana. Vsak izmed njih nosi ime svobodoljubnega in velikodušnega junaka.
Naj vsi tukaj pokopani in na tem kraju omenjeni postanejo za nas simbol, naj se spremenijo v seme, iz katerega bo rastlo naše domoljubje, naša ljubezen do slovenskega jezika in slovenske zemlje, naj nam pomagajo, da v svojih srcih prebudimo ter ohranimo spoštovanje in ljubezen do vseh tistih, ki so žrtvovali svoja življenja, da na tem kraju danes govorimo, prepevamo in molimo v slovenskem jeziku.
Na tem svetem kraju se spomnimo, da je prva zapisana slovenska beseda, (to so Brižinski spomeniki) bila sveta beseda, beseda molitve. Vrnimo se k izvoru naše slovenske besede, v kateri nam je ohranjena molitev Oče naša, ki pravi, da smo vsi bratje in sestre na tem svetu, da nas povezuje vera v dobroto in ljubezen samo, ki jo nekateri imenujemo Bog, drugi pa z lepimi imeni, kot so dobrota, poštenje, pravičnost, iskrenost, usmiljenje.
Danes se v duhu povežimo s temi padlimi fanti in možmi, dekleti in ženami, slovenskimi in drugimi partizani ter z vsemi ostalimi domoljubi, saj so mnogi umrli z molitvijo Oče naša na svojih ustnicah.
Zato smemo tudi mi takole moliti: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno….
