Decembra 2012 je bila športna javnost priča izjemnemu dejanju španskega atleta Fernandeza Anaya, zmagovalca na svetovnem maratonu 1995. V teku čez ovire je ta Španec tekel drugi. Nekaj metrov pred njim je tekel kenijski atlet Abel Mutai, ki je osvojil bronasto medaljo na olimpijskih igrah v Londonu. Ko sta pritekla v zadnji, ciljni del proge, se je kenijski atlet pomotoma začel ustavljati, misleč, da je že pritekel ciljno črto. Dejansko je bila ciljna črta le kakšnih deset metrov naprej.
Fernandez Anaya je opazil pomoto, ki jo je napravil gotovi zmagovalec. V trenutku je bila zlata medalja na dosegu roke. Toda ta športnik plemenitega duha ni hotel izrabiti pomote svojega tekmovalca. Ko ga je dohitel, ga je s kretnjami opozoril na pomoto in mu pustil, da je prvi pritekel v cilj. V desetinki sekunde je moral izbrati med poštenostjo in zlato medaljo. Izbral je poštenost. 24 letni španski atlet je izjavil: “Naredil sem, kar mi je narekovala vest. Zmaga je pripadala njemu. Brž ko sem videl, da se je ustavil, sem vedel, da ga ne smem prehiteti.” Njegov trener je izjavil:”To je bila edinstvena gesta, enkratna in neznana v vsej zgodovini športa.”
Ta plemeniti športnik je še izjavil, da sicer ni praktičen kristjan, a živi v skladu z vrednotami, ki jih je prejel od staršev. Živi in ravna po vesti.
Blagor ljudem, ki imajo tako starše . Primer pa je za v učbenike.
(čudovita zgodba je iz brošure molitvene osmine za leto 2015)
