Danes praznujemo dvojni praznik; najprej državni praznik dela in ob tem tudi praznik sv. Jožefa Delavca. Lahko smo veseli, da se na današnji dan združujejo različni miselni tokovi: tako politični kot tudi kulturni in verski.
Vsi namreč priznavamo, da je vsako pošteno delo častno. Kristjani pa h temu dodajamo, da smo prav po svojem poštenem delu najbolj podobni Bogu Stvarniku, ki je ustvaril ta svet. Ob prazniku dela lahko še posebej pomislimo na delo naših rok. Če je ročnega dela zaradi sodobne tehnike in digitalnih naprav vedno manj, pa moramo na drugi strani priznati, da sodobna krščanska misel vedno bolj vrednoti ročno delo. Takšno delo naših rok ne pomeni »kazen za greh«, ampak je uresničitev nas samih, saj smo po svoji naravi delavna in ustvarjalna bitja. Morda so nam kristjanom najlepši vzgled najbolj duhovni menihi (kartuzijani), ki imajo v svojem dnevnem redu, da mora vsak izmed njih nekaj ur na dan prav tako fizično delati.
Tudi danes vidimo, da brez fizičnih delavcev naša družba ne more delovati in obstati, zato je prav, da se vsaj enkrat na leto tega zavemo in se jim zahvalimo: vsem tem, ki čistijo ulice, pobiraj smeti, razkužujejo bolnice, delajo za stroji in mnogim drugim, ki fizično garajo za svojo skromno plačo, ali pa se ubadajo s kmetijo, ter jim povemo, da jih zelo spoštujemo.
