Ko človek bere vaš življenjepis, dobi občutek, da svojega imena Bogdan niste dobili po naključju, ker je bilo všeč staršem ali ker je takšna družinska tradicija, tako kot večina drugih otrok, ampak s točno določenim namenom.
Prepričan sem, da ima prav vsak človek v svojem življenju svoje posebno poslanstvo. Sam sem dobil ime po patru Bogdanu Marklju, frančiškanu, ki je med drugo svetovno vojno začasno deloval v Loškem potoku, rojstnem kraju mojega očeta. Kmalu po vojni je bil p. Bogdan nastavljen za predstojnika na Brezje in župnika v Mošnjah. Ob odhodu je vprašal mojo staro mamo, ki je imela trinajst otrok in so zelo težko živeli, ali bi se strinjala, da gre kdo od otrok z njim. Javil se je moj oče. Bil je pogumen mladenič, takrat star okrog petnajst let, ki se je odpravil novi avanturi življenja naproti. Seveda ni treba posebno omenjati, da sta zato vse življenje imela moj oče in p. Bogdan poseben prijateljski odnos, pravzaprav očetovsko sinovski. Ko sem dve leti po smrti p. Bogdana prijokal na svet, starši verjetno niso preveč razmišljali o imenu. Patra Bogdana je tudi moja mama izredno cenila.
Veliko ljudi v posvečenih poklicih pravi, da jih je k tej odločitvi vodil klic, da so začutili, da jih Bog poklical. Kako je do odločitve prišlo pri vas?
Na tem svetu se nič ne zgodi kar tako ali zgolj slučajno. Ne dvomim, da Bog vsakomur podarja posebno poslanstvo. Če pomislimo, kakšno čudovito poslanstvo vrše ob tej epidemiji bolniške sestre, ni mogoče, da ob njih ne bi videl tudi božjega posega. Sem pa pogosto zelo presenečen: po kakšnem ključu je Bog izbral za duhovniško službo ravno mene? Toliko pametnejših, sposobnejših in teh, ki imajo smisel za duhovnost, je na tem svetu! Brez dvoma pa je name vplivala tudi izredna plemenitost mojih staršev.
Zakaj se niste odločili za pot škofijskega duhovnika, ki je verjetno manj asketska kot pot redovnika, meniha?
Pravzaprav sem že od svojih malih nog poznal frančiškane. Vedno znova sem jih opazoval pri njihovem delu, vedenju, govorjenju. Ne bi rekel, da so škofijski duhovniki manjši asketi. Ko gledam, kako pogosto so za vse sami po župnijah, kako se spoprijemajo s samoto, pa kljub temu vztrajajo, jih občudujem. Toda v mojem otroštvu sem spoznal frančiškane, ki so se mi zdeli človeško tako preprosti in veseli, hkrati pa blizu prav vsakemu človeku, ne glede na njegov položaj v družbi in Cerkvi, naj bo star ali mlad. Takšen sem želel biti tudi sam.
Na svetu je brez števila redov, zakaj ste se odločili ravno za frančiškane?
Imate prav, za Slovence so pomembni tudi drugi redovi. Če samo pomislimo na cistercijane ali bele menihe, ki so nas v zgodovini učili umnega kmetovanja, prebujali pisno kulturo (stiški rokopisi), sedaj pa sprejemajo skupine mladih kristjanov (Stična mladih). Toda sam v mladosti drugih redov skoraj nisem poznal. Danes sem prepričan, da sem imel srečo in da sem izbral zase pravo skupnost, saj smo radi skupaj, kljub naši nepopolnosti. Najbolj pa me navdihuje naš ustanovitelj sv. Frančišek Asiški. Blizu je bil vsakemu človeku, posebno še revežem. V njegovem času so ljudje z roba družbe znova našli pot v cerkev. Njegova življenjska modrost je bila, da je vsak človek po svoje siromak, pa vendar ljubljen od Boga. Ker je gledal v vsakem človeku tudi reveža, je presenetljivo uspel spraviti med seboj tudi takratnega asiškega škofa in župana.
Frančišek ali Asiški Ubožec, kot ga kličemo, pa je ljubil tudi živali, pravzaprav vsako živo bitje. Zato je v naravi videl sled Božjega. Moja velika želja je, da bi bil blizu vsakemu ustvarjenemu bitju, posebno še ljudem, ki jih je družba pozabila, ali pa jim ne zna pomagati.
Vi ste pater, delali ste tudi kot duhovnik. Koliko vpliva na to, kaj bo počel, sploh ima posvečena oseba?
Redovne duhovnike po slovenski tradiciji kličemo »pater«. Samo pomislimo na znamenite osebnosti kot so bili pisec Škofjeloškega pasijona pater Romuald, skladatelj pater Hugolin Sattner; pridigar pater Roman Tominec in drugi. Latinsko ta izraz res pomeni »oče«, a pri Slovencih se ni uveljavil. Zame naziv »pater« od otroštva lepo zveni. Ko me kdo pokliče »gospod«, se kar zdrznem. Za prijatelje in za tovariše pa sem najraje kar Bogdan.
Duhovniška opravila pa so seveda zelo različna. Predstojniki, ki porazdelijo službe, najprej pomislijo na talente vsakega sobrata. Življenjska izkušnja uči, da, če se bo mlad pater uresničil s svojimi darovi, bo tudi sam srečen, srečni bodo njegovi sobratje in tudi verniki, katerim je poslan. Zato ga po navadi vprašajo, ali bi sprejel neko službo, nor. veroučitelja, vlogo ljudskega misijonarja, vzgojitelja, tudi predstojnika. Posebno kočljivo je, če ga pošiljajo v kraj, ki ga še ne pozna.
Tisti, ki so v vodstvu, nimajo vedno lahkega dela. Na voljo imajo toliko patrov in toliko postojank, ki jih je potrebno zapolniti. In ker je pri nas pomembna tudi skupnost, ni brez pomena, da smo potem med seboj kar se da kompatibilni, oziroma pripravljeni, da se drug ob drugem učimo, prilagajamo, odpuščamo,…
Precej mladi, vsaj za cerkvene razmere, ste pri 37. letih (l.2010) postali rektor enega najpomembnejših romarskih svetišč v Sloveniji, Svete Gore nad Novo Gorico, in tudi predstojnik tamkajšnjega samostana. Kako je prišlo do imenovanja?
Takrat je v slovenskem frančiškanskem vodstvu prevladalo mnenje, da je potrebno tudi mladim zaupati vodstvene službe, drugače se ne bodo naučili opravljati odgovornih služb. Morda so pomislili, da se bom zaradi svojega veselega značaja hitro vključil v goriško razigrano mentaliteto, morda tudi ker sem odrasel ob brezjanskem Marijinem svetišču in se vedeli, da imam, smisel za romarje. Res mi je Goriška ter z njo vsa Primorska prirasla k srcu. Ljudje so mi pokazali, da me sprejemajo in da me imajo radi. Ko sem odhajal, sem pri njih pustil del svojega srca. Da moram biti kot sv. Frančišek brat vsem, sem pokazal tudi tako, da sem kot moji predhodniki: npr. p. Matej Papež in p. Stane Zore, vsakoletno blagoslavljal partizanski spomenik v Trnovem. Tudi partizanski borci so v vojnem metežu z upanjem zrli na Sveto Goro, zato sem jim odprl baziliko in se skupaj z njimi spomnil ter molil za vse padle.
Ljudi vedno znova zanima, zakaj sem potem po treh letih odšel s Svete Gore? Zelo preprosto; v Šiški v Ljubljani, kjer sem najprej kaplanoval, je nastopila vrzel. Nujno so potrebovali mladinskega kateheta in predstojnika. Tako sem se vrnil med ljudi, ki jih nisem pozabil in sem jih tudi imel rad. To je bil poglaviten vzrok.
Ja, nekateri imamo ta privilegij, da smo zelo priljubljeni v naši Cerkvi in se smemo zato večkrat seliti, če se smem nekoliko pošaliti. Ker sem povsod, kjer sem deloval, naletel na mnoge čudovite ljudi, je to nekaj lepega. Posebej sem hvaležen, da sem ponovno prišel na Goriško, kajti odprtost duha in sprejemanje drugačnih sta tukaj pomembni kvaliteti.
Od zunaj se zdi, da je slovenska Rimskokatoliška cerkev v svoji usmeritvi zelo konservativna, precej bolj od vetra, ki v letih papeža Frančiška veje po vesoljni Cerkvi. Je ta vtis od zunaj pravilen za tiste, ki ste notri?
Zanimivo razmišljate. Še ne dolgo nazaj, smo govorili o tem, kako se v Rimu zelo počasi obračajo, kako ni prave svežine, poguma, kakor, da se ne bi upali »odpreti vrat in oken«, ter prezračiti. Od prvega trenutka imenovanje argentinskega kardinala Bergolia za papeža, pa se ne moremo načuditi njegovi svežini, pogumu, odprtosti duha, lepim zgledom, navdihom in spodbudam, ki nam jih daje. Zelo sem hvaležen, da je bil za papeža izbran pravi kristjan.
Toda tudi papež Frančišek ohranja krščansko tradicijo. Poglejte: imeti smisel za reveže, bolne in obrobne je bila od vsega začetka znotraj Katoliške Cerkve velika vrednota. To vrednoto papež zelo dosledno ohranja, v tem smislu je tudi on konservativen. Takšnega »zdravega krčanskega konservatizma« si želim tudi v Cerkvi na Slovenskem. Zato sem vesel, da je slovenska Karitas tako dejavna in pošilja pomoč prav tako beguncem in ljudem, ki jih doleti nesreča tudi izven Slovenije. A želel bi si vendar, da bi več svežega vetra prineslo tudi v Ljubljano, da bi slovenski kristjani bolj mladostno zrli v prihodnost, tako kot nas je te dni spodbujal predstavnik papeža v Sloveniji, se pravi, papeški nuncij v Ljubljani.
Jutri bo največji krščanski praznik, Velika noč. Kaj vam pomeni osebno?
Zame ima najgloblji pomen velikonočna vigilija na Veliko soboto. Gre za večer pred samim praznikom, ko začnemo obred že v mraku. Vsako leto ga čisto osebno na nov način doživim. Takrat na samostanskem vrtu, daleč o radovednih oči, naredimo ogenj, ga blagoslovimo, nato pa na njem prižgemo velikonočno svečo. V tišini in temini jo nesemo v baziliko in na cerkvenem pragu duhovnik zapoje »Kristusova luč!« Letos imamo za veliki teden znova zaprte cerkve, zato bomo svetogorski frančiškani pri obredih sami in bomo lahko znova peli. Ja, zdi se mi, da današnjemu svetu primanjkuje luči, luči razuma pa tudi ognja ljubezni in dobrote. Tako ima zame velikonočna sveča, ki ponazarja vstalega Kristusa poseben pomen.
Toda tema ne pomeni samo večera, ko sonce zaide, ampak je po krščanskem izročilu tudi tema zla in greha. Kristus nas osvobaja od tega zlega, škodoželjnosti, maščevanja, vsega nasilja in prinaša luč novega upanja in ljubezni. Kako si želim, da bi ta dobrotna luč pregnala temo! V tem duhu se potem odvija nadaljevanje obreda, tudi blagoslov krstne vode. Če pomislim na Afriko, kjer ljudje bežijo pred naraščajočo puščavo (vsako leto se ta poveča za velikost Portugalske), potem začutim, kakšna močna simbolika življenja je v krstni vodi.
Kako jo praznujete? Hren, jajca, šunka, kruh, potica, vino in to z družino ali bolj “službeno”, z verniki?
Ne boste verjeli, ampak sesti za mizo je v samostanski skupnosti posebno lep obred. Zato praznike tudi mi praznujemo ob belo pogrnjeni mizi in hkrati zaužijemo tisto, kar spada k slovenskim velikonočnim jedem. Takšen velikonočni zajtrk radi imenujemo kar »žegen«, ker smo jedi nesli k žegnu (blagoslovu) v soboto popoldne. Kot lepo opisuje pisatelj Finžgar, rdeči pirhi ponazarjajo Kristusove kaplje krvi, hren predstavlja žeblje, ki so ga prebodli, potica, ki je okrogla, trnovo krono itd. Toda Slovenci imamo vendar še nek poseben obred, ki ga Italijani in drugi romanski narodi na poznajo To je nedeljska jutranja procesija vstajenja. Po cerkvah je že na veliko soboto postavljen Božji grob, v katerem je s tančico zakrit sveti zakrament (Kristus je s smrtjo zaspal in se bo v nedeljo zjutraj prebudil). Potem pa zjutraj duhovnik zapoje Alelujo in vzklikne: Zveličar nas je vstal iz groba! Takrat zadonijo orgle, vsi zvonovi in procesija se začne odvijati po cerkvi in tudi zunaj nje. Žal tega zame najlepšega obreda letos zaradi pandemije ne bo mogoče imeti. Se mi zdi, da smo ljudi prikrajšali za najlepše. Toda tolažim se, da smo vendar po večini vsi ostali živi in da bo naslednje leto toliko lepše.
Kristus je za naše grehe umrl na križu. Če se takole ozrete, kaj se dogaja po svetu, se vam zdi, da je bilo vredno?
Načeli ste vprašanje, ki je za človeka, odkar hodi po zemlji, najtežje: Zakaj vendar obstaja zlo, zakaj trpljenje, zakaj smrt? To vprašanje tudi znotraj krščanstva ostaja skrivnost. Vprašujete me, ali se je s Kristusovo smrtjo kaj spremenilo, ali pa je bila zaman. Vsekakor se je nekaj spremenilo in to veliko. Odslej nihče ni več ponosen na nasilje, vojne, zločine. Nobena civilizacija jih ne upa javno odobravati. Na nek način se je krščanska kultura uveljavila znotraj človekovih pravic, ki odslej prodirajo v vsako deželo. Potem pa gre tudi za občutje na osebni ravni. Tisti, ki je Kristusov učenec, ve, da v svoji samoti in trpljenju nikoli ni sam, da je Jezus z njim. Z njim je solidaren in z njim trpi. In slednjič, Kristus uči, da je mogoče z ljubeznijo in odpuščanjem premagati vsako trpljenje. Ja, to pa je še dolga pot, tudi kristjani se moramo vsak dan spreobračati k tej ljubezni.
To je druga korona Velika noč zapored. Se je vaše življenje, tako kot življenje večine drugih, obrnilo na glavo, ali je za brate frančiškane ta čas manj stresen kot za druge?
Prav obratno, težje je. Več imamo posamičnih obiskov, več smo na telefonu, osebno tudi na socialnih omrežjih, z ljudmi smo povezani na drug način. Po večini so ljudje malce potlačeni, ali vsaj potrti. Zato potrebujejo vzpodbudne besede, željni so novega upanja. Ker smo tudi mi frančiškani veliko več doma, se moramo tudi mi več pogovarjati, bolj usklajevati in biti bolj obzirni. S tem pa smo toliko bolj pozorni na klice ljudi. Povemo jim, da mislimo nanje, zanje molimo ter jim zagotavljamo, da bomo z njimi duhovno povezani tudi takrat, ko ne bo bodo mogli da nas.
Je pa morda ta nenavaden čas za nekaj koristen, saj tudi neverni ugotovijo, da je mogoče za Veliko noč početi še kaj drugega, kot pobegniti na zadnje smučanje ali prvo morje?
Bilo bi preveč lepo, če bi se vse to res uresničilo. Ljudje smo si zelo podobni in stiske ljudi se na enak način zrcalijo tako pri vernik kot nevernih. Vsi smo samo ljudje z omejenimi zmožnostmi. Zato lahko neprestana navzočnost drug ob drugem, česar nismo bili vajeni, povzroči tudi nove napetosti, ki se včasih stopnjuje tudi v nasilje. Rešitev gotovo ni v begu in ne ignoriranju drug drugega, ampak v poglabljanju odnosov. To pa so nove poti iskrene besede, odpuščanja, prizanašanja in empatije, kar pa seveda zahteva napor. K temu spodbujamo tudi v naš bratski skupnosti eden drugega, kot sem že omenil.
Kaj pa drugi ukrepi? Spet so ustavili normalno šolanje otrok, nam naložili obvezno nošenje mask tudi na pomladnem soncu, nas zaklenili v regije, že mesece imamo policijsko uro, zbirati se ne smemo ne v cerkvah in še manj pred njimi, če pa se zbiramo na kakšnem trgu, Bog ne daj pred
parlamentom, pa dobimo vsaj par sto evrov kazni če že ne s pendrekom ali vodnim topom.
Občudujem otroke, ki vse to zmorejo in prenašajo. Zase si ne upam predstavljati, kako bi prenašal takšno situacijo. Imel sem srečo, da sem večino svoje mladosti preživel na igrišču in s prijatelji. Da ne omenjam čudovitega pomladanskega sonca in trenutkov zaljubljenosti, ko smo lahko slišali »travo rast«. Danes pa se mladi skoraj ne srečajo in ne vidijo v živo. Tudi zanimanje za športne aktivnosti usiha. Toda hkrati sem vesel, da smo jih ohranili pri življenju. Zame je bilo najtežje duhovniško opravilo pokopati otroka. Za kaj takega ni nobene tolažbe. Vsak dan molim in prosim, da že vendar epidemija preneha in se spet začnejo nekatere lepe stvari, na katere smo skoraj pozabili: srečanja, prijateljski objemi, polna športna igrišča.
Tudi mlade, ki protestirajo, razumem. Opazil sem, da so manifestacije mladih povsod po Evropi, tudi tam, kjer je že dolgoletna demokracija. Mladost potrebuje proteste, nekje sem bral, da to ravnanje spada k iniciaciji v odraslost. Mislim na dijake v Mariboru. Potrebno je z njimi vzpostaviti dialog, da se naučijo svoje zahteve tudi argumentirati.
Kako gledate na trenutne politične razmere v Sloveniji?
Imam občutek, da nismo izrabili priložnosti, da bi nas epidemija bolj povezala. To se je zgodilo v času osamosvajanja in pri prvih korakih v demokracijo. Torej smo tega vendar sposobni! Sam rad primerjam politično življenje športni igri, kjer so seveda nasprotujoče se ekipe, pa vendar je lahko tudi politična igra, čeprav je ognjevita, spoštljiva, ali kot pravimo »fair play«. Vsi vedo, da sem navdušen navijač Jesenic, a skušam dati priznanje tudi nasprotujočemu moštvu. Morda imamo Slovenci o sebi preveč nizko samopodobo in smo nagnjeni k negativnemu govorjenju o sebi. Zato bi si želel, da bi bolj velikodušno »spregledali« tisto, kar narod razdvaja in poročali o mnogih lepih in čudovitih dogodkih, ki se tudi odvijajo med nami. Sam sem bil npr. pozoren na prostovoljce med mladimi, ki so v prejšnjem valu epidemije oskrbovali stare ljudi. V civilni družbi ustvarimo takšno atmosfero vzajemne pomoči, medosebnega srečevanja in odkritega pogovora, kjer je čisto naravno, da imamo različna mnenja! Potem se bo ta atmosfera prenesla v parlament.
Kakšno je delo frančiškanov na Gori in vaša vloga?
Naše delo na Sveti Gori je zelo raznoliko: od sprejemanja romarjev in obiskovalcev, da smo na voljo za spoved ali pogovor, da mašujemo in pridigamo, do skrbi za živali (gosi, koze,….) in dela na vrtu. Moja vloga na Sveti Gori je najprej, da sem predstojnik samostana, to pomeni, da sem odgovoren, da bi bil vsak brat čim bolj srečen in zadovoljen ter uresničen v svojem poslanstvu in življenju. Zato je mnenje prav vsakega brata zelo pomembno, neke vrsta demokracije pač. Ker pa sem tudi rektor bazilike, je prav tako moja dolžnost, da vse romarje in obiskovalce lepo sprejmemo. Toda prav za Veliko noč ne bo obredov in ne bom mogel osebno voščiti romarjem. Toda mnogi od njih berejo Nedelo, zato dovolite, da njim in vsem bralkam in bralcem Nedela voščim veselo Veliko noč! Tudi tistim, ki ste verni na drug način, ali pa menite, da niste verni, naj vas obda svetloba upanja in veselja!
(Objavljeno v Nedelo, 3. 4. 2021)
