Imam občutek, kot da še ni dolgo tega, kar sem kot mladenič slišal, da kakšen duhovnik praznuje svoj srebrni jubilej oz. 25 let mašništva. Zastavilo se mi je vprašanje: Koliko časa pa je ta duhovnik že v pokoju? Hvala Bogu, da dušni pastir ob srebrni maši še ne vstopa v pokoj.
Posredujem nagovor p. Pavleta Jakopa, ki je bil pridigar na slovesni maši.
Srebrnomašniku p. Bogdanu Knavsu
Kdor želi na tem svetu z lučjo premagati temo,
lahko postane električar ali pa duhovnik.
Kdor želi ljudem prinašati moč, lahko postane trener ali duhovnik;
kdor želi ljudem odpirati srce, lahko postane kirurg ali duhovnik!
Dragi p. Bogdan, ti si pred 25 leti izbral duhovništvo: izbral si božjo luč za premagovanje človeške teme, izbral si prinašanje božje moči ljudem, izbral si odpiranje človeških src; legel si pred oltar cerkve in s polaganjem rok in maziljenjem škofa začel to pustolovščino duhovništva, ne kot kariero, ampak kot vse življenjsko umivanje nog, zdravljenje src in hranjenje duš.
Dragi in spoštovani moj sobrat, sopotnik, prijatelj in srebrnomašnik! Dragi prijatelji in sopotniki našega srebrnomašnika, dragi verniki, ki ste priromali na ta sveti kraj in duhovni biser milosti…lepo pozdravljeni v tem svetem trenutku, ko se z srebrnomašnikom zahvaljujemo Bogu za »velike reči«, ki jih je storil po njegovem duhovništvu. Pravzaprav bi moral tale nagovor izreči kot zahvalno molitev na kolenih: ob toliko 1000 mašah, pridigah, spovedih, razdeljenih obhajilih, krstih, porokah, katehezah, stiskov rok, nasmehov, opogumljan … Morda se niti Bog sam ni zavedal s kakšnim bogastvom je tistega 16. avgusta 1973 s predčasnim rojstvom obdaril svet, ko je prijokal na svet deček, za katerega so zdravniki napovedali: »Ta otrok bo verjetno umrl. Če pa bo preživel, bo pa neumen!« No, preživel je, neumen pa ni, pač pa je velik dar slovenskemu narodu, frančiškanski provinci in Cerkvi na Slovenskem.
Dragi p. Bogdan, danes ob srebrnem jubileju tvojega duhovništva, bi se Bogu rad zahvalil za tvojo človečnost; ne najprej za duhovništvo, ampak za tvojo človečnost, saj je brez nje duhovnik le liturgični tehnik, le delivec zakramentov, le varuh sakralne dediščine, le molitveni mlinček, včasih še dober cerkveni pravnik, moralist, morda dober dogmatik in pravovernež, ne more pa biti delivec Kristusove ljubezni – tedaj cerkveni škrlat bolj spominja na domišljave purane kakor pa na mučence in sv. Duha! Duhovništvo in vero lahko gradimo le na pristni človečnosti, le tedaj nam ljudje lahko zaupajo in verjamejo, kar govorimo.
Rdeča nit tvojega duhovništva je tvoja srčnost in poštenost, kronana s ponižnostjo v razpoložljivosti za ljudi in Boga, da jim služiš s svojimi talenti in jim daš čutiti, da jih imaš rad. Čeprav sem bil svoj čas tvoj vzgojitelj in predstojnik, sem se po tihem v tem po tebi zgledoval in ti skorajda zavidal tvojo srčnost in dobrohotnost, predvsem pa tvojo posebno ponižnost- čeprav si zelo inteligenten, še zlasti čustveno, ti ni nikoli težko priznati, da česa ne veš in ne zmoreš in pogumno zaprosiš za pomoč.
Posebej bi podčrtal tvojo veselost, kar nam danes tako manjka, zlasti v Cerkvi. Tebe je vedno mogoče prej slišati kot videti, se te razveseliti, še preden te sreča; tvoj smeh in navdušenje, tvoje žlahtno ovrednotenje človeka vedno prinaša veselje ob srečanju s teboj.
To, kar me pri tebi vedno preseneča, je tvoj SOCIALNI ČUT za uboge in pomoči potrebne – kako znaš k njim pristopiti, jih čutiti, deliti z njimi, se zanje zavzeti, poiskati zanje pomoč. Kakšno pionirsko delo si opravil v Sloveniji za gluhe in naglušne ter gluhoslepe, kako si osvojil govorico ljubezni zanje, kako je tvoje srce zavzeto za spravo in pomiritev med nami.
Vsega posnemanja pa je vredna tvoja razpoložljivost za potrebe Province in Cerkve v služenju bratom in sestram. Čeprav vem, da ti je velikokrat bilo do solz težko menjati samostane in brate ter menjati ljudi, ki si jim podaril košček svojega srca, si vedno znova rekel: »Da, oče, vem, da ste v stiski, vem, da je potrebno, grem!« – v tem si zaslužiš občudovanje.
Nekaj bi manjkalo, če ne bi omenil še sledečega: Kakšni pravijo, da si TARDEČ, da si partizanski duhovnik, ker se družiš in prijateljuješ z nekdanjimi borci NOB in njihovimi simpatizerji, ker hodiš na njihove spominske slovesnosti, mašuješ zanje, jih blagoslavljaš in pokopavaš. Seveda ima vsak pravico imeti svoje mnenje o ljudeh in zgodovini, a osebno kot borčevski sin, ti naj povem, da sem tudi glede te tvoje širine in duhovnega poslanstva zanje, ponosen nate – mar je Jezus koga izključil, mar se ne daje za vse pri sveti maši, mar nam ni naročil naj blagoslavljamo, naročil, naj ne mečemo kamnov in ne obsojamo?
Dragi srebrnomašnik Bogdan! Ob tebi je čutiti, da nisi duhovnik nekega verskega sistema, ne lovec na številke in uspehe, ne lačen kariere, koristi in priznanj, da nisi duhovnik oskrbnik verskih muzejev, ampak je čutiti, da si božji prijatelj. Ne moreš 25 let vztrajati v duhovništvu, če ne zaupaš in nimaš rad Jezusa, če mu ne verjameš, če mu ne pripadaš s svojimi mislimi, čustvi, željami, voljo in če nimaš s srcem in dušo rad tudi ljudi, če jim ne pripadaš, če jih ne čutiš in ne nosiš v srcu, če jim ne odpuščaš in ne verjameš v dobro v njih, če jim ne posreduješ Kristusovega usmiljenja in ljubezni.
Naj bo Bogu hvala za vse to. Naj bo Bogu zahvala tudi za tvoje starše, /kako se večkrat spomnim tvojega skromnega in velikodušnega očeta in tvoje mame, dobre kot kruh, s trdo skorjo, a tako mehko in s sladko sredico/; ki so sedaj že v večnosti, kjer že zlatijo tvoje besede in dejanja. Naj kličejo skupaj z nami blagoslov na tvoje delo in naj pri Bogu prosijo za tvoje zdravje in pogum za drugo polovico življenja!
Dragi Bogdan! Za novomašno geslo si izbral: »Po božji milosti pa sem to, kar sem!« (1Kor 15,10). Ne spreminjaj ga! Ostani takšen, kot si!: s svojim velikim čutečim srcem, s svojim pronicljivim in veselim duhom, s svojo pripravljenostjo biti na razpolago in biti blizu ljudem ter jih imeti rad!
Ne meni se za tiste, ki imajo razglašeno srce, ne meni se za tiste, ki se spotikajo nad tabo; meni se za tiste, ki znajo sprejemati ljubezen in se veseliti!
Pozlati svoj srebrni jubilej, ostajaj zvest ljudem in z njimi skupaj hodi za Kristusom, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi nam stregel. Amen.
