Spoštovani predsednik sveta Krajevne skupnosti Ravnica g. Aleš Dugulin, spoštovani drugi odgovorni v našem kulturnem in družbenem življenju, dragi borci in vsi, ki ste doživljali pretresljive dogodke v zgodovini Ravnice, dragi rojaki in vsi ljubitelji slovenske zemlje ter dostojanstva Slovencev in vsakega človeka!
Znova smo se zbrali na Ravnici, na tem znamenitem kraju, ki je zaznamovan z dogodki evropske zgodovine. Ne daleč od našega idiličnega kraja se je namreč odvijal veliki spopad za goro Škabrijel, ki predstavlja najhujše prelivanje krvi, ki jo na takšnem majhnem kosu zemlje zadala nesmiselna Prva svetovna vojna. Tukaj je padlo ogromno vojakov, med njimi toliko slovenskih fantov in mož! Znameniti 87. pehotni polk, ki je postal simbol vojaške obrambe, je pokazal, da sta v boju odločilna pogum in modrost. Prav ti dve kvaliteti naših fantov in mož sta tudi porodili kasnejši tako imenovani »Kobaridski čudež«, ki je dokazal, da je vsako še tako dobro organizirano vojsko, ki je zaverovana vase, mogoče prebiti in zamajati njeno zmago.
Spomin na te dogodke je ostal globoko vtisnjen v zavesti naših ljudi in je pomagal, da se naši fantje in možje, ki so se jim pridružila tudi pogumna dekleta, niso ustrašili še številnejšega in še bolj nasilnega nasprotnika, ki mu je bilo tokrat ime fašizem in nacizem. Naši ljudje se vedeli, da v bitkah ne odloča samo moč orožja, ampak predvsem iskrivost in pogumnost borcev. Slovensko ljudstvo si je v antifašističnem boju upalo pogledati zlu prav v oči, niso se ga ustrašili, ampak mu tokrat zadali odločilen udarec in pomagali k njegovemu sesutju. Uradna evropska zgodovina, kot je rad poudaril pokojni pisatelj Boris Pahor, premalo upošteva vsesplošni ljudski odpor in pa seveda junaška dejanja naših partizanskih borcev, ki so zmagovali kljub slabi oborožitvi, premraženosti, kroničnemu pomanjkanju spanja ter podhranjenosti. Kakšna epopeja je to bila, ko so se naši ljudje iz ljubezni do naše zemlje, pesmi in besede bojevali za vsako ped in hkrati pokazali vzajemno pomoč, tovarištvo in smisel za žrtve, ko je bilo potrebno stati prijatelju ob strani. Prav je, da tega ne pozabimo in spoštujemo spomenik padlim, ki krasi Ravnico, in v pogledu nanj venomer na novo prebujamo vrednote, ki so nam takrat pomagale in omogočile, da smo se obdržali na evropskem zemljevidu.
In še v tretje so naši fantje pokazali, da jih ni strah ne jekla ne železa, ki se jim je bližal preko oklepnikov. Toda vedeli so, da za zmago sovraštvo ni dovolj. Sovraštvo človeka zaslepi in pogubi. Obratno pa pravo domoljubje, ki se izraža v ljubezni do lastne zemlje, do svobode in kulture, pokaže tudi prizanesljivost in spoštovanje nasprotnika. Tako je naša teritorialna obramba v osamosvojitveni vojni leta 1991 z veliko domiselnostjo in pogumom zasegla JLA-ju štiri tanke in ustanovila 1. tankovsko četo na Ravnici.
Spoštovani, letos, ko poteka 108 let od krutega obleganja Škabrijela, ko se spominjamo, da je v tistem času bilo razrušeno tudi svetišče na Sveti Gori, ki je predstavljalo simbol miru in prijateljstva; letos, ko se spominjano 80 let konca Druge svetovne vojne in prav tako 82 let padca fašističnega režima v Italiji, k čemur so pripomogle tudi naše slovenske žrtve; letos, ko se tudi spominjamo 34 let nastanka slovenske vojske naše samostojne države, je prav, da pomislimo še na našo prihodnost.
Prav je, da z mislijo na jutrišnji dan spregovorimo o tistih vrednotah, ki nam bodo ob spominu na vse padle žrtve na naših tleh spregovorile in pokazale pot, kako lahko ta čudoviti kraj, ki je Ravnica, postane tudi simbol miru in prijateljstva. Zgodovina nas uči, da je za mir pogosto potreben še večji pogum kot za nasilen prepir. Kako se izogniti sporu, ki povzroča razklanost med ljudmi, surovost in celo prilivanju krvi?
Prva zahteva je, da sprejmemo, da imamo vsi ljudje svoje človeško dostojanstvo. Potrebno je, da drug v drugem gledamo človeka, ki je prav tako trpel kakor mi. Potrebno je, da vidimo bolečino drug drugega in jo skušamo razumeti. Vidimo, da so se vsi spori po Evropi začeli s poniževanjem drugače mislečih, drugače govorečih in tudi drugače verujočih. Potrebno je medsebojno spoštovanje, če tudi mislimo drugače. Na dnu srca vsi težimo k ljubezni in prijateljstvu ter prav to globino človeške duše moramo v vsakem nagovarjati. Tako bomo odstranili oznake poniževanja, podcenjevanja, ali celo sovraštva.
In če smo vsi ljudje, potem je prav, da si tudi pomagamo. Človeško je, da vsaka oseba v stiski prejme pomoč drugega človeka. Danes ustvarjamo številne projekte, preko katerih lahko sodelujemo v zdravstvu, šolstvu in seveda v kulturni ustvarjalnosti. Moramo pa napraviti v tej smeri še nove smele korake. Vidimo, da ni škodoželjnosti ali zavisti, če v kakšni zdravstveni ustanovi nekomu uspejo rešiti življenje. Tega se vsi veselimo, posebno še, če gre za mladega človeka. Prav tako bi bili lahko vzajemni študijski programi obmejnih občin in pokrajin še večji. Tudi smo lahko ponosni na naše glasbenike, pevce in likovnike, samo radujemo se lahko, tolikšnega vzajemnega sodelovanja. Ne nazadnje smo ljudje tudi duhovna bitja, tako se pomemba svetišča, ki so napolnjena z zgodovinskim, kulturnim in duhovnim bogastvom; zato je potrebno spodbujati Veliko evropsko kulturno pot sv. Martin Tourskega, tudi Goriški camino, od bazilike v Ogleju do Svetogorske bazilike.
Iz naših krajev lahko naredimo pot miru, kjer z vzajemno delitvijo naše kulturne dediščine gradimo upanje. Pri tem bomo prepričljivi, če bomo vzpostavili spoštljivi odnos do vseh umrlih. Pomiritev med sosednimi narodi je mogoča le, če vse njihove padle dostojno pokopljemo in jim s tem priznamo, da so tudi oni bili ljudje. Zato je prav, da so po naših krajih obeležja vojakov različnih narodov, ki so umrli na naših tleh. Ob teh gestah bomo lažje uresničili isto pravico tudi naših ljudem, ki so umirali na različnih straneh zgodovine.
Potem bomo z našo mladino tudi lažje gradili svet prihodnosti, svet, kjer bo temelj skupnega sožitja spoštovanje in prijateljstvo. Tudi naš vzgojni in izobraževalni sistem ne bo več temeljil predvsem na tekmovalnosti, ampak na vzajemni pomoči pri skupnem delu in raziskovanju. Mladi se bodo lahko v prijateljstvu veselili skupnih uspehov. V takšni vzajemni delitvi se bodo rojevale nove pobude, ustvarjalni načrti in seveda tudi umetniške stvaritve v zvoku, podobi in besedi. Prav EPK je lepa priložnost, da ustvarimo ustanove, ki bodo mlade združevale še po izteku dogodkov EPKja.
Naj Ravnica postane simbol takšnega srečevanja v miru, kjer bodo ljudje med seboj govorili le s spoštovanjem različnim pogledom navkljub, takrat bomo vsi pomirjeni med seboj. To bo kultura srečevanja in dialoga, prijateljskih pogovorov in upanja na obzorju sprave.
V evangeliju Jezus pravi, da je v Očetovo hiši mnogo bivališč. Tako tudi mi upamo, da bodo naši predniki in vsi umrli odšli k Nebeškemu Očetu, ter da jih bomo tam tudi enkrat srečali. Tako tudi mi danes prosimo, naj nam Nebeški Oče pomaga živeti v sožitju, medsebojni pomoči in miru. Ponižno ga prosimo: Oče naš, ki si v nebesih…..
Naj Vam pri tem pomaga blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.