Brat Veter nas je danes pričakal na Trnovem. Tako smo imeli priložnost, da občutimo vsaj majhen delček tega, kar so morali prenašati naši junaki: slabo oblečeni, lačni, prezebli in koliko stoje prestanih pljučnic, prehladov, drugih obolenj, …
Spoštovani rojaki z Goriškega, dragi svojci padlih partizanov in sorodniki vseh pregnanih v 2. svetovni vojni, spoštovani prijatelji in tovariši, dragi bratje in sestre!
Po krščanskem izročilu se danes, na dan Vseh svetih, spominjamo vseh tistih ljudi, ki so bili izredni, ki so imeli izjemne kreposti in ki so naredili veliko dobrega, pa so ostali anonimni. Na današnji dan se želimo oddolžiti in zahvaliti vsem tem čudovitim ljudem, ki bi si zaslužili, da bi o njih pisali knjige in jim postavljali spomenike, pa ne poznamo niti njihovega imena.
Toda nekaj teh svetnikov vendarle poznamo: to so bili naši stari starši, oziroma starši, sorodniki, prijatelji, … vsi tisti, ki so se žrtvovali za nas, za svoje bližnje in za ves narod; marsikdo od njih je imel pogum za lepoto slovenskega jezika in za ohranitev slovenske zemlje celo umreti.
Spoštovani navzoči in dragi prijatelji, vedno imamo sveto nalogo, da se z vso spoštljivostjo spominjamo ljudi, ki so darovali najbolj sveto, svoja življenja. V prvi vrsti smo dolžni biti hvaležni partizanom, drugim žrtvam ter sovjetskim vojakom (ruske in azerbajdžanske narodnosti). Oni so izpolnili svoje življenjsko poslanstvo častno in dostojanstveno v boju proti fašizmu in nacizmu.
Omenim naj, kako pomembno je opravičilo v našem življenju. Za to so me vedno opogumljale tudi zelo pozitivne izjave cerkvenih vrhov, ki so zbrane v knjižici Franceta M. Dolinarja z naslovom »Resnici na ljubo« (Družina 1998). Tako se je prvič opravičil in obžaloval vse hudo že generalni vikar ljubljanske škofije Anton Vovk v spomenici duhovščine ljubljanske nadškofije (11. julija 1945). Prav tako sta to naredila še nadškof Pogačnik (pridiga na veliki četrtek leta 1977) ter nadškof Alojzij Šuštar pri pridigi na veliki četrtek leta 1990.
Ne smemo pozabiti, da se je tudi Zveza borcev za povojne poboje večkrat opravičila. Še posebej se me je dotaknilo dejanje častnega predsednika ZB Janeza Stanovnika, s katerim sva prijateljevala, ko je leta 2014 po spominski slovesnosti v Cerknem odšel še na Lajše in se poklonil nedolžnim žrtvam na drugi strani.
Menim, da, brez tovarištva, solidarnosti, prijateljstva in rekel bi tudi ne brez smisla za žrtve, Slovenci ne moremo preživeti, pa naj se znajdemo na kateri koli kulturni ali pa politični usmeritvi. Krščanska duhovnost lahko poleg ostalih duhovnosti k temu le pomaga. A najpomembnejše je, da bi te vrednote začeli vsi deliti med seboj. To bomo zmogli le, če v nas vstopi zavest, da vsi ljudje trpimo in tako postanemo prizanesljivi med seboj.
Prosimo in molimo za vse nas, občane in državljane, ter predvsem za naše politike: lokalne in državne, da bi iskali navdih v Pravem razumevanju politike, ki predvsem pomeni delati za ljudi, za dobro vseh ljudi ter širiti kulturo medsebojnega spoštovanja in dopolnjevanja!
V tem duhu bomo ponovno blagoslovili to obeležje (in v duhu tudi vsa ostala po vsej Sloveniji) in obudili spoštljiv spomin na vse žrtve ter prosili dobrega Boga, naj nam pomaga, da jih nikoli ne pozabimo.
In še pogled naprej: naj nas navdihujejo, da bomo v življenju pogumni, pošteni, pravični, solidarni, tovariški, ….
V ta namen zmolimo Gospodo molitev: Oče naš, … Naj nas vse, v tem prizadevanju za spoštljivo sobivanje v naši različnosti, spremlja blagoslov Vsemogočnega.