Razmišljanja

Ali gluhoslepi slišijo Božjo besedo?

         Pred nekaj leti se je zame začela čisto nova avantura duha, namreč ko sem skušal skrivnost božiča približati gluho slepim. Kako prebuditi v njihovih dušah božične melodije, ki so tako nežne? Kako naj gluho slepi otroci zaslišijo materin glas za božič, ko ga niso nikoli zaznali? Kako naj tudi sami zapojejo kot jim veleva srce, ko pa ne morejo prisluhniti drug drugemu? Veliko sem se naučil že z opazovanjem gluho slepih. Začutil sem, da tudi oni nosijo v sebi glasove in melodičnost. Samo izraziti jo ne morejo in še pogosteje ne znajo. Končno tudi mi govorimo o »toplih« tonih, pa o »barvi« zvoka in glasbeni »kompoziciji«. Vse to so izrazi, ki ne veljajo samo za glasbeni svet, ampak tudi za slikarje, ki narišejo za naše oči čudovite podobe. Torej bo za gluho slepe podoba tista, ki jim bo zapela in jim podarila melodije.

         Kmalu sem videl, da gluho slepi otroci niso samo bolj kot drugi otroci dovzetni za barvne odtenke lučk v naših jaslicah, ampak se pred novorojenim detetom izražajo celostno, s kretnjami vsega telesa. Vse telo jim je govorilo in pelo. Milina in toplina svetega večera je prihajal k njim z ritmičnimi kretnjami. Stisk roke ali potrepljanje po rami jim pove veliko več kot drugim otrokom. Zato tudi jaslične figurice radi pobožajo. Imajo zelo razvit občutek za to, da vedo, kdo jih ima rad in komu je resnično kaj mar zanje. Znajo biti tudi zelo hvaležni.

revija dlan

         Otrokom, ki so gluho slepi, je kljub naši pozornosti in veliki modni ideji »integracije« blizu podoba betlehemskega otroka, ki je nekaj posebnega. Kot Jezusa niso hoteli sprejeti meščani Betlehema, tako so tudi njim večkrat zaprta marsikatera vrata. Toda Jezus zaradi tega ni žalosten. Še boljši je in se najprej razodene pastircem, tistim pastircem, ki jih tudi ne marajo v običajnih judovskih šolah in so zato na prostem, s čredami. Gluho slepi otroci hitro razumejo, da je sicer Jezus prišel za vse ljudi, čutijo pa, da je še posebej prišel zaradi njih in v vseh, ki kakorkoli trpijo ali so v stiskah. Kajti tudi njim je kdaj hudo, so zanemarjeni ali zapostavljeni. Da, Jezus je veselje otrok in odraslih, ubogih in tistih, ki nekaj imajo, bolnih in zdravih. Pomaga nam ljubiti vse ljudi.

Gluho slepi slišijo božjo besedo drugače kakor mi. Oni gledajo s tipom, nekim drugim čutom in potem dotik prevajajo v podobo in sliko. Gluho slepi  prevajajo zaznavo nekega drugega čuta v zvok, melodijo in glas. Zato je naš obraz za njih kakor notno črtovje, glasbena partitura. Naša obrazna mimika jim pove, kot pa si sami upamo priznati. Podobno je tudi naša roka tista, ki s svojimi zamahi, kretnjami in nezavednimi gibi v njih prebuja zvok s katerim se mi izdamo, kaj smo pravzaprav hoteli reči.

In kako je z božjo besedo? Gluho slepi ji prisluškujejo v svoji duši, ker so večkrat nerazumljeni in nesprejeti, je njihova duša občutljivejša. Zvoki onostranstva, ki so lepe podobe, besede tolažbe in upanja, zato dobijo v njihovih srcih nove odtenke zvoka, melodijo večnostim tudi pesem prihodnosti.

Končno, ali se božja beseda res da najbolje prevesti v podobe, metafore in v pojme? Kaj pa, če je moč božje besede ravno v zaznavanju in prebujanju ljubezni in upanja, hrepenenja, odpuščanja in daritve posameznega srca. Vse to pa gluho slepi, ki radi prisluškujejo svoji notranjosti, pogosto bolje zaznajo in razumejo kot mi. Vsaj v veliki iluziji ne žive, tisti utvari, ki je naša, da se namreč božja beseda da do kraja izraziti z izgovorjeno človeško besedo.

(Prispevek za revijo Združenja gluho slepih Slovenije Dlan – december 2020)