Spoštovani svojci padlih partizanov in sorodniki, dragi prijatelji in tovariši, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se, da v sebi obudimo hvaležen spomin na žrtve naših mladih mož in fantov, ki so se žrtvovali za nas, da lahko mi danes govorimo, prepevamo in molimo v našem lepem slovenskem jeziku. Danes smo tukaj, da počastimo njihovo zvestobo, saj so ostali zvesti naši zemlji, ki so jo z ljubeznijo obdelovali, ščitili in da bi jo nam ohranili, so zanjo tudi umrli.
Dovolite mi, da danes še posebej izpostavim prvega padlega partizana na tem področju, Emila Bizjaka – Jurija, ki se je bil sposoben žrtvovati za svoje soborce in tovariše. Da bi jih obvaroval smrti, je zanje umrl, da bi oni živeli. Zato jim je omogočil, da so se lažje umaknili. Njegovo dejanje nam govori o veliki ljubezni do tovarišev in domovine, ki ji je služil z zadnjimi močmi, do poslednjega diha. Njegov zgled in zgledi njegovih tovarišev partizanov tudi nas nagovarjajo, da ostanemo zvesti temu koščku zemlje, ki ga je prepojila slovenska kri in da si ne pustimo vzeti ne slovenske pesmi in ne slovenskega jezika. Smrt partizana Jurija nas tudi spodbuja, da se znamo vživeti v drugega, se pravi, da sprejmemo, kako ima drugi ob meni isto dostojanstvo in vrednost kot jaz, saj bi tudi on rad ljubil, imel prijatelje in se radoval življenja. Žrtvovanje za drugega človeka ostaja za vse nas nekaj svetega.
Zato danes še posebej s hvaležnim spominom blagoslavljamo spominsko obeležje in grobove naših padlih partizanov. Naj nas spodbujajo k zvestemu in bratskemu življenju med seboj.
Vsi imamo istega nebeškega očeta, ki nas uči, naj bomo bratje med seboj. Zmolimo najprej to najlepšo molitev: Oče naš..
