Marijina svetišča so poseben kraj. Zdi se, da vsak človek lahko najde tu nekaj zase: nekdo vrnitev k Bogu, drugi morda pot do samega sebe, ta je med vsemi potmi vedno najdaljša, nekdo drug morebiti najde pot do srca svojega bližnjega. V iskrenosti svojega srca pa gotovo na teh svetih krajih najdemo in začutimo poseben božji dotik: srce najde tolažbo, vanj se naseli nadvse zaželeni mir, rodi se novo upanje, novo veselje, človek dobi moč za nova prijateljstva, za obnovitev razrahljanih odnosov …
Bog nas je ustvaril različne in prav v tej različnosti se čudovito dopolnjujemo. Nekdo zna in zmore to, drugi nekaj drugega. Vsak izmed nas je po svoje tudi čuden in zato, kot lepo pove Karel Gržan, tudi čudovit. Želi pa, da se spoštujemo in iščemo dobro, ki je usidrano v vsakem človeku. Bog nas ima brezpogojno rad in naša nebeška mati Marija nas sprejema v svoj dom; v njeni hiši vsi čutimo, da smemo biti to, kar smo.
Vsi smo romarji, iskalci smisla, nič drugačni od naših prednikov. Njihova dediščina se prenaša iz roda v rod in njihovih svetih vrednot ne smemo zaobiti. Ne moremo se izgovarjati, da teh vrednot danes ni mogoče več živeti. Tudi slepiti se z lepimi besedami ni dopustno, vrednote je potrebno potrjevati z dejanji. Kot je Beseda meso postala, tako je potrebno besede udejanjiti. Če so naši predniki to zmogli, potem smo dolžni to storiti tudi mi. Zaradi njihove neomajne vere, vztrajnosti, zvestobe, ohranjanja narodove kulture, danes govorimo, mislimo, pojemo in molimo v slovenskem jeziku.
Viharji zgodovine so kruti in neizprosni; mnogi se zaganjajo v nas od zunaj, druge povzročamo sami. Brez medsebojnega spoštovanja, solidarnosti, prijateljstva ne moremo preživeti. Pa tudi prtljaga spomina na žrtve, takšne in drugačne, ki smo jih Slovenci utrpeli skozi čas, nas bremeni. Skupaj jo moramo nositi, pa naj se znajdemo na kateri koli kulturni ali pa politični usmeritvi. Kot se vsako živo bitje z vsemi močmi bori za življenje, tako tudi narod. Slovenci lahko preživimo le, če naš jezik, pesem, in molitev, ki ustvarjajo čudovite prijateljske odnose, ohranimo in razvijamo še naprej. Ob 35. obletnici osamosvojitve ne smemo pozabiti na izjemno vzajemnost in solidarnost, ki je vladala med nami takrat. Vidimo tudi, da je evropska skupnost pred pomembnimi ekonomskimi ter kulturnimi izzivi. Mislim, da nas Evropa potrebuje, potrebuje naše vrednote vzajemnosti ter spoštovanje vsakega posameznika in vsakega naroda.
Povrnimo se k naši Materi. Pod njenim materinskim plaščem naj se zbiramo vsi njeni otroci. Naj razumemo, da je mati najbolj vesela, ko vidi, da se bratje in sestre med seboj razumejo in spoštujejo. Da se trudijo najti skupni jezik pri pomembnih stvareh, pri drugih pa, da so sposobni dostojanstvenega pogovora. Naj bo ponižna prošnja ob njenem avgustovskem prazniku, da bomo znali drug v drugem videti dobro.