Prejšnjo nedeljo (10. 9.) smo se na mestu, kjer je bilo koncentracijsko taborišče za žene, otroke in starce na Rabu, počastili njihovemu spominu. Najprej smo prisluhnili živi priči takratnega časa, Hermanu Janežiču (ki je prišel v taborišče kot 7 letni fantek), potem pa smo v režiji Iztoka Pipana in njegovih umetniških sodelavcev prisluhnili krajšemu programu. Sam sem dodal nekaj misli in molitev.
Osnutek nagovora:
V teh dneh je leta 1943 prišlo do zloma fašizma in kapitulacije Italije. Toda ali je zlo v resnici kapituliralo? Kako naj matere, ki so zaradi podhranjenosti izgubile svoje otroke rečejo, da zlo ne obstaja več? Spomnimo se pretresljive zgodbe, ki jo je zapisal Boris Pahor, ko nam pravi, kako je mati kar nekaj dni k sebi stiskala in skrivala mrtvega otroka, da je še prejemala zanj hrano in hranila lačna usta drugih otrok, obrazov z velikimi očmi, ki so nemočno zrli vanjo.
Taborišče Rab je bilo taborišče trpljenja in smrti, obupa in zagrenjenosti. Pa vendar so se na tem mestu odvijale tudi čudovite zgodbe, ko so si ljudje odtrgali od ust najosnovnejše, da bi njihovi domači, hkrati tudi najdražji, preživeli. Prav te geste prijateljstva in žrtvovanja nam govore o upanju, da vendarle obstaja neki izhod, ki nas povede iz hude tragičnosti v jutrišnji dan. Potrebno je le prijateljstvo in zaupanje drug v drugega.
Tudi danes se javljajo različne ideologije in tudi danes bomo Slovenci preživeli in vstopili v jutrišnji dan, če ostanemo med seboj povezani, solidarni in če smo sposobni drug do drugega odpuščanja. Naj nam k temu pomaga spomin na tukaj prezgodaj umrle pa tudi preživele, ki so to bolečino nosili ali pa jo še nosijo. Naj nas Nebo navdihuje, da preprečimo takšne kraje trpljenja in smrti ter da tukajšnjih žrtev nikoli ne pozabimo.
Iz tega kraja so se dvigali v nebo obupni kriki in kletev, pa tudi prošnje iz dna duše in molitev, naj se trpljenje neha. Molitev, ki so jo najpogosteje izrekali, je bila Gospodova molitev Oče naš, zato tudi mi molimo: Oče naš….
Sedaj pa prosimo Vsemogočnega Boga naj blagoslovi ta kraj spomina, da nam bo v opomin in pogum za boj zoper zlo in za udejanjanje človeške ljubezni.
