Eden izmed privilegijev biti frančiškan, je tudi ta, da pokličeš v kakšen oddaljeni samostan in napoveš svoj prihod. Tako se je kar nekajkrat poleti zgodilo pri nas. Ja, smo kot ena, velika družina. Včasih je dovolj samo nekaj minut pogovora in je, kot bi se poznali od vekomaj.
Tudi meni se je primerilo, da sem imel za september načrtovano pot v Neapelj. Ja. Pri nas pa je bil p. Fedele iz Neaplja poleti. Jaz bi pa tudi malo prišel in ostal….. Seveda. Kdaj prideš?
Torej v teh dneh, ko ste se (vsaj upam) malce oddahnili od mene, sem bil v Neaplju in okolici. Bival sem z brati frančiškani, vmes pa sem kam šel. Ja, pojdi vendar pogledat….tukaj krasna cerkev, tam muzej, ……. Veliko lepega je v Neaplju, od ljudi do zgradb.
O vožnji ne bi preveč: kot sovoznik sem imel privilegij. Gledam, se čudim, vzdihujem, predvsem pa uporabljam pobožne klice; smerni kazalci so prepovedani, hupanje obvezno, pa motoristi z veliko brzino mimo, pa pešci….včasih sem “bremzal”…Resnični čudež je, da ni bilo nobene nesreče.
Pa, dobro. Kaj pa nogomet? A me ne bo nihče peljal na tekmo Napolija in Monze? Že kot otrok sem občudoval z delom srca nogometni klub Napoli; ljudje so si odtegnili od hrane, da so lahko spremljali in navijali za svoj klub. Supeeeer. Gremo. Navdušen je bil tudi p. Fedele, ki je bil prvič (!?) v življenju na tekmi. Na srečo je še mlad.
Predvsem pa je bilo v teh veliko sonca in dobre energije med ljudmi. Zdaj pa sem že doma in gremo spet novim zmagam naproti.
