Dragi prijatelji in tovariši, spoštovani vsi navzoči!
Vsi poznamo božični dogodek iz Prve svetovne vojne, ko so se vojaki z dveh nasprotnih strani povzpeli iz rovov, si segli v roke, skupaj zapeli, spekli uboge ostanke krompirja in se pogovarjali o svojih družinah. Žal je bila Druga svetovna vojna še krutejša od prve, kajti italijanski fašisti niso privoščili slovenskim družinam mirnega svetega večera. Ne samo da so jih hoteli prav na ta dan osiromašiti in oropati, lotili so se tudi tistih, ki so branili svoje, fantov in mož slovenske partizanske vojske. Samo šest jih je bilo, ki so odbijali napade preštevilnega fašističnega nasprotnika, in na koncu so štirje partizani podlegli fašističnim kroglam. Toda bil je junak, ki se je z ranjencem na hrbtu rešil, in – presenetljivo – sredi nasprotnikove vojske se je našel vojak, ki se ni usodil streljati na ranjenca.
Spoštovani!
Ti dogodki tudi nam dajejo zelo pomembna sporočila. Najprej, da podobno kot partizanski vojaki tudi mi v preizkušnjah ostajamo drug ob drugem, da nam je mar za usodo naših kmetij in naših ljudi. Padli partizani nam kličejo v zavest, da narod obstane, če smo se sposobni žrtvovati drug za drugega. Drugo sporočilo, ki je še bolj pretresljivo, pa prihaja od slovenskega vojaka Gabrijela Peternelja – Jelka, ki se je rešil z ranjencem Tarasom na ramenih. Lahko bi se skozi sovražnikov obroč prebil sam, šlo bi hitreje in še bolj zanesljivo bi se rešil. Toda on ni hotel rešiti samo svojega življenja. V tistem težkem trenutku je pokazal izjemno človeškost, ki se je izkazala v neomajni skrbi za ranjenega tovariša. In še tretje sporočilo mi prihaja ta trenutek na misel, izhaja pa iz dejanja italijanskega vojaka, ki je pred našim partizanom Gabrijelom z ranjencem Tarasom povesil puško. To dejanje pove, da človeškost lahko zmaga tudi tam, kjer bi jo najmanj pričakovali, v krogih, kjer vlada ideologija sovraštva in kjer ni prizanesljivosti. Dovolite mi, da ob koncu spomnim tudi na tiste naše rojake, ki so rajne pokopali in jih kasneje tudi počastili s šopki rož in z našo trobojnico. S tem so tvegali povračilne ukrepe sovražnih fašistov. Toda takrat smo bili v teh krajih zelo enotni in povezani med seboj.
Spoštovani vsi navzoči!
Naj takšno enotnost in medsebojno povezanost ter prijateljstvo zaželim vsem Vam danes, dragi prijatelji. Naj nas sveti večer in spomin na naše junake poveže ter nam pomaga, da znova skupaj zastavimo korak. Naj bo za vse nas božični dan, dan miru, ko drug drugemu privoščimo srečo in veselje, našim pokojnim pa resnični mir in spoštljiv spomin. Vsi mi smo otroci slovenskih mater, toda z vsemi ljudmi dobre volje imamo skupnega nebeškega Očeta, zato smemo takole moliti: Oče naš, ki si v nebesih …
Blagoslovi Gospod znamenje junaštva naših padlih partizanov, podeli jim večni mir in pokoj, nas pa blagoslovi, da bomo znali živeti v medsebojnem spoštovanju v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen!