Janeza Stanovnika sem osebno poznal. Zame je bil velik človek, velik Slovenec in tudi velik prijatelj. Čeprav naju je ločila starostna razlika, predvsem pa zelo različne življenjske izkušnje, sem bil vedno presenečen, kako me je pokojni Janez spoštoval in kako je bil vesel, da sem ga neizmerno cenil tudi sam.
Janez Stanovnik je bil zame živa knjiga življenja, predvsem pa živa priča zgodovine, ki je sam nisem doživljal. Občudoval sem ga, kako je ostal skozi vsa desetletja, posebno pa še ob različnih zgodovinskih trenutkih vedno pokončen.
To pa ne pomeni, da v svojem življenju zaradi ljubezni do slovenskega naroda ne bi moral kdaj sprejeti kakšen kompromis, ki je bil zanj osebno boleč. A v svoji globini je ohranil svojo etično pokončnost. Njegov smisel za spoštovanje drugače mislečih in njegovo velikodušno prijateljstvo, me bosta odslej vedno spremljala.
Danes vem (6.2. 2020), da smo se na Žalah poslovili od velikega slovenskega domoljuba, velikega svetovljana in humanista, predvsem pa zvestega tovariša in prijatelja. Naj počiva v miru.
