Osebni stik z nadškofom Alojzijem Šuštarjem sem imel, ko je bil že v pokoju. Spomladi leta 2004 sem ga obiskal in ga prosil, da narediva pogovor za revijo za gluhe in naglušne »Odpri se« (ki sem jo urejal do leta 2011). Tega povabila je bil zelo vesel, saj je bil v tistih letih tudi sam že gluh. Sluh se je nadškofu Šuštarju občutno poslabšal po vrnitvi z obiska pri naših misijonarjih v Afriki in na Madagaskarju. Od takrat naprej je nosil slušni aparat, vendar mu ob mojem obisku aparat ni več pomagal, zato je toliko bolj prišla do izraza nadškofova sposobnost branja iz ustnic ter njegova srčna inteligenca, s katero se je vživel v pripoved sogovornika. Takrat je med drugim za našo revijo povedal: »Priznati moram, da mi ni bilo prav lahko sprejeti naglušnosti. Vendar je moje novomašno in škofovsko geslo: Božje voljo spolnjevati. Zato si iskreno prizadevam, da bi sprejel, kar je Bog odločil.«
Ob koncu sem bil pretresen, ko me je prosil, naj ga blagoslovim. Blagoslovil sem ga tudi v imenu naših gluhih in naglušnih bratov in sester, ki so takrat z njim prenašali to preizkušnjo.
Ko sem odhajal od njega, sem se zavedel, kakšna veličina je bil nadškof Alojzij Šuštar in kako smo lahko srečni, da je on vodil ljubljansko nadškofijo ter celotno slovensko Cerkev in pogumno utiral pota k slovenski spravi.
Naj nas tokrat on iz Večnosti blagoslavlja in nam pomaga, da nadaljujemo njegovo pot.
